S prepričljivo evrovizijsko zmago Kalush Orchestre je stara celina na liberalnem glasbenem tekmovanju, na katerem zgledno sobivajo nacionalne, evropska in druge v Kremlju prezirane identitete, še enkrat več pokazala, da ni pozabila na okupirano Ukrajino ter da odločno in enotno zavrača agresijo ruskega predsednika Vladimirja Putina. A čeprav rezultati odslikavajo prevladujoče razpoloženje v Evropi, bi bilo ukrajinski uspeh v Torinu krivično pripisati le geopolitiki, saj je bila skladba Stefania v ožjem krogu favoritov že pred začetkom vojne.

Končni razplet velikega finala v dvorani PalaOlimpico je bil tak, kot so ga napovedovale stavnice, kar pa ne pomeni, da je bila pot do razglasitve nerazburljiva. Na polovici podeljevanja točk – najprej so iz prestolnic sodelujočih držav prišli glasovi nacionalnih žirij – je kazalo, da presenečenja niso izključena. Pred Švedinjo Cornelio Jakobs, špansko predstavnico Chanel in Kalush Orchestrom na četrtem mestu je bil v vodstvu britanski tik-tok zvezdnik Sam Ryder.

A ko se je zdelo, da je Evropa nemara prebolela brexit in pokopala zamero do Otoka, je televoting na čelo rezultatske lestvice katapultiral Ukrajino, ki se ji nato prva trojica po mnenju stroke ni več mogla približati. Država v vojni se je lahko po Ruslani in Džamali v težkih časih razveselila tretjega in verjetno najpomembnejšega evrovizijskega uspeha do zdaj. Drugo mesto je zasedla Velika Britanija (lani ni dobila niti točke), tretja je bila Španija, ki je dosegla najboljši izid po letu 1995. ​

Demokratična zmaga

Triumf Kalush Orchestre – za nameček še s folklornimi elementi in pesmijo, ki je bila drugič v zgodovini festivala v celoti odpeta v ukrajinščini – ni prvi primer evrovizijske zmage predstavnikov naroda oziroma družbene skupine, ki se želi znebiti imperialističnih oziroma drugih pretesnih okov.

Zmagoslavje okupirane Ukrajine je spomnilo na trenutek, ko je na Danskem leta 2014 kristalni mikrofon visoko v zrak dvignila avstrijska kraljica preobleke Conchita Wurst in z véliko zmago za skupnost LGBT+ in progresivno Evropo razburila iliberalne režime. Avtoritarci namreč ničesar ne prezirajo bolj kot različne manifestacije svobodoljubja, hkrati pa se malo česa bojijo bolj kot demokracije. In če drži misel zgodovinarja dr. Deana Vuletica, ki je pred časom za Nedelo dejal, da je Evrosong največje evropsko volišče, bi bila zmaga Kalush Orchestre težko bolj demokratična. Izmed 468 točk, kot jih je bilo mogoče osvojiti s televotingom, jih je ukrajinska zasedba dobila rekordnih 439. Še ena oblika evropske enotnosti, ki je Putin ni pričakoval?

Ostajajo optimistični

Ukrajinski evrovizijski uspeh resda ne bo vplival na končanje konflikta, pa vendar ne gre zanemariti njegove simbolne in moralne razsežnosti. »Vsaka zmaga je v teh dneh za Ukrajino zelo pomembna. V zadnjem času poskušajo napasti ukrajinsko kulturo. Vendar smo tu, da povemo, da naša kultura in glasba živita in da imata svojo posebno in čudovito identiteto,« je na tiskovni konferenci dejal vodja skupine Oleg Psiuk, ki je skladbo posvetil svoji materi.

Nič manj ni triumf pred 180-milijonskim občinstvom v času, ko vojna v Ukrajini vse bolj drsi v drugi plan, pomemben z vidika medijske pozornosti, kar je skupina spretno izkoristila ob koncu svojega finalnega nastopa in spomnila na dogajanje v jeklarni Azovstal. Razmere v državi bodo na tapeti tudi, ko se bo evrovizijska vročica polegla in bodo sedmo silo začela zaposlovati ugibanja o tem, ali bo razdejani Ukrajini sploh uspelo organizirati festival.

Čeprav se v trenutnih varnostnih razmerah zdi najbolj verjetno, da tekmovanja prvič po letu 1980 ne bo gostila zmagovalka, člani zasedbe in ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski ostajajo optimistični. »Prezgodaj je za podrobnosti. Toda naredili bomo vse, da Evrovizijo priredimo v novi in mirni Ukrajini,« je poudarila vodja delegacije. Zelenski pa je šel še dlje in napovedal, da bo nekega dne največje glasbeno tekmovanje na svetu gostil okupirani Mariupolj.