Vsi, ki so sodelovali pri gradnji prizidka Valvasorjeve knjižnice Krško, so imeli težko nalogo. Na zelo občutljivem območju, v starem in spomeniško zaščitenem delu mesta, so na ozkem in dolgem vrtu nekdanjega kapucinskega samostana postavili igrivo in sodobno stavbo. Povezana je z nekdanjim samostanom, kjer je v utesnjenih razmerah več desetletij delovala knjižnica. Novi prostori, ki so jih odprli v četrtek, bodo zaradi svetle in privlačne notranjosti postali mesto druženja in mravljišče generacij.

Valvasorjeva knjižnica je od leta 1988, ko so se preselili v nekdanji kapucinski samostan – kapucini so prišli v Krško leta 1644 –, delovala na 600 kvadratnih metrih površin, zdaj pa bodo imeli samo v novem prizidku 1600 kvadratnih metrov.

Toda v mestu, ki je tesno povezano s prvimi slovenskimi knjigami in razvojem slovenskega jezika, saj so bili tu rojeni ali pa so živeli Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in Janez Vajkard Valvasor, lokacije za novo knjižnico ni bilo lahko najti. »Prva okrogla miza z naslovom Ali Krško potrebuje knjižnico? je bila leta 1997, torej pred 25 leti,« pravi Urška Lobnikar Paunović, direktorica Valvasorjeve knjižnice Krško.

Po letih iskanj lokacije za postavitev nove knjižnice je bilo prelomno leto 2005, ko je občinski svet sklenil, da prostor poiščejo v starem mestnem jedru. V naslednjih letih so s sodelovanjem različnih strokovnjakov našli ustrezno rešitev za postavitev prizidka na nekdanjem samostanskem vrtu, na dolgi in ozki parceli, ki je na eni strani zamejena s samostanskim zidom, na drugi pa z mestnim parkom.

»Zasnova novega prizidka Valvasorjeve knjižnice je dobila prve obrise leta 2017 v idejni zasnovi, ki je nastala v tesnem sodelovanju z direktorico knjižnice in njenimi sodelavci,« pravi arhitektka Vera Klepej Turnšek, ki je projekt izpeljala s soavtorjem, arhitektom Tadejem Dobrajcem. Svojevrsten izziv je predstavljalo dejstvo, da morajo v dveh fazah in v dveh stavbah – v obstoječem objektu nekdanjega kapucinskega samostana in v novem objektu – funkcionalno razporediti vsebino ene knjižnice.

»Ko je knjižnica dobila skeletno strukturo potrebnih vsebin, jo je bilo mogoče začeti 'oživljati' v arhitekturno formo,« pravi Vera Klepej Turnšek. Pri tem sta arhitekta tesno sodelovala z Marijo Režek Kambič z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Ljubljana, ki je bila, pravi arhitektka, odprta za nove rešitve in je imela posluh za inovativen pristop k oblikovanju, kar je pripeljalo do zanimivih arhitekturnih rešitev.

Ozelenjena streha

Tako je nastala nova stavba, ki je povezana s 400 let starim nekdanjim samostanskim kompleksom. »Prizidek se po višini podreja obstoječemu samostanu in s spoštljivostjo do 'stare dame' in njenih zelenih vrtov vzvalovi proti bližnjemu parku,« opisuje Vera Klepej Turnšek. Le stena, ki teče ob samostanskem zidu, je ostala v dolgi ravni liniji in ima le nekaj skromnih odprtin. Prvotno predlagana ravna streha pa je dobila rahlo valovito obliko. Arhitektka razloži: »Streha je ozelenjena, z različnimi višinami stropov, interier pa je pridobil volumen, ki je zračen in v prostoru ustvarja dobro dinamiko.«

»Knjižnica je nastala z mislijo, da bo velik enoetažni prostor, kjer je vse odprto – izjema so le dve pisarni in klet –, in v celoti namenjen javnosti,« pravi Urška Lobnikar Paunović. Tu so leposlovni, strokovni in mladinski oddelek, izposoja, posebno pa so ponosni na svetlo študijsko čitalnico, kotičke za študij in prostore za druženje otrok, mladih, odraslih. Visoka okna, ki spominjajo na knjige, ki so z okroglimi hrbti izmenjaje postavljene navpično, se spuščajo zelo nizko do tal, zato sta zunanjost in notranjost zelo blizu, zeleno pa vstopa v prostor. »Notranjost prebada zastekljen atrij, sončni žarki se tako dotaknejo sredine knjižnice in približajo spomin na vrtičke, ki so bili tu še pred nekaj leti,« opisuje arhitektka.

Novost knjižnice sta tudi samopostrežna izposoja in vračanje knjig, pravi direktorica Valvasorjeve knjižnice, ki je zadovoljna tudi zato, ker je zdaj knjižnica dostopna vsem, tudi ljudem s posebnimi potrebami, torej invalidom na vozičkih. Za ljudi s slušnim aparatom pa so zagotovili prenosno indukcijsko zanko.

»Prostor knjižnice je prostor druženja, srečevanj, je mravljišče generacij, kjer vsak zase najde želene vsebine,« pravi Vera Klepej Turnšek. Arhitekta sta želela ustvariti prostor, ki zato, ker je ozek in dolg – stavba meri 22,4 krat 81,6 metra –, ne bo deloval nizko in omejujoče. Uspelo jima je ustvariti zračen, svetel in dinamičen prostor, kjer vsebine prehajajo iz območja v območje. Prehodi med posameznimi deli knjižnice so vidni, vendar nimajo fizičnih omejitev, kar daje gibanju v knjižnici občutek sproščenosti in spodbuja raziskovanje.

Na stropu ni svetil

Posebno pozornost so namenili naravni in umetni osvetlitvi knjižnice. »Dnevna svetloba prihaja le skozi okna južne fasade in atrij, zato je bilo treba paziti na enakomerno razporeditev svetlobe po volumnu,« razloži snovalka stavbe. Še večji izziv je predstavljala umetna osvetlitev, saj je valovitost stropa pogojevala drugačen pristop k osvetlitvi prostora, kot če bi bil strop raven: »Odločili smo se, da na stropu ne bo svetil, razen nekaj otočkov visečih luči. Tako knjižnico osvetljuje kar nekaj deset metrov linijskih svetil nad knjižnimi stojali, ki indirektno osvetljujejo knjižnico. Svetlobo povezujem z odprtostjo prostora, odprtost prostora in oseb pa je pogoj za komunikacijo.«

Celoten proces projektiranja je bil izziv, saj je sodelovalo veliko deležnikov – od naročnika, uporabnikov, strokovnih služb, posebnih tehničnih zahtev … »Arhitekturni izdelek je vedno rezultanta vseh sil, ki delujejo na projekt v fazi njegovega nastajanja,« pravi arhitektka in dodaja, da je bila potrebna velika mera discipline in kondicije, da se je rdeča nit, ki so jo zastavili na začetku, obdržala do konca.

Rezultat je stavba, ki večinoma ustreza zahtevam trajnostne gradnje; od zelene strehe, energetsko premišljenih rešitev ogrevanja in hlajenja do uporabe ekoloških materialov in trajnostnih virov energije. Nastal je tehnološko zahteven objekt, ki je hkrati prijeten prostor in bo zagotovo v veselje vsem Krčanom, še posebno pa 6000 aktivnim uporabnikom, ki bodo končno lahko sami izbirali med 130.000 enotami knjižničnega gradiva. Ali pa preprosto prišli na listanje revij in klepet.

Mestna občina Krško se je, je ocenila Urška Lobnikar Paunović, »res potrudila in investicijo izpeljala v teh zapletenih časih covida-19«. Zgodbe pa še ni konec, saj bo občina naslednje leto začela prenovo samostanskega dela knjižnice, kjer bodo obnovili 1100 kvadratnih metrov površin, med drugim tudi majhno, a izjemno kapucinsko knjižnico, kjer hranijo knjige iz časa med letoma 1502 in 1830. Valvasorjeva knjižnica pa bo z obnovo pridobila večnamenski prostor za prireditve in izobraževanja, domoznanski oddelek ter prostore uprave, nabave in drugih služb.