Katedrala sodobne umetnosti ali nekaj novega v nečem starem

»Zame obstaja Ljubljana pred Galerijo Cukrarna in Ljubljana po Galeriji Cukrarna. Nov mestni fragment, center sodobnih umetnosti v zapuščenem delu mesta ob Ljubljanici, vidim kot pomembno strukturno spremembo v delovanju in razumevanju mesta in mestnega prostora,« je pred skorajšnjim odprtjem dejal eden od soavtorjev njene nove podobe, arhitekt in ustanovitelj biroja Scapelab Marko Studen. Lahko se strinjamo z njegovo mislijo, da obiskovalca prestavi v drugo dimenzijo in da po izstopu presenečen ugotovi, da je vendarle še vedno v v Ljubljani.

Z rekonstrukcijo objekta, ki se je začela oktobra 2018, in ureditvijo okolice, po dolgih letih tudi z odprtjem tega dela brega Ljubljanice za pešce in kolesarje je že čutiti, da ta del mesta diha bolj odprto in sproščeno. Na novo ga je obudila realizacija drzne urbanistične poteze oziroma dograditve notranjega ringa, s Fabianijevim mostom, ki je pred devetimi leti ločil nekdanjo tovarno in palačo Cukrarne. Zdaj pa se na glavnem vhodu v Galerijo Cukrarna zdi, da je dvovišinski most biroja Atelier postal njen nadstrešek.



Avtorji prenove Marko Studen, Boris Matić in Jernej Šipoš menijo, da je to mogoče enačiti s prenovo Slovenske ceste, pri kateri so sodelovali kot soavtorji. »Ta glavna ljubljanska žila, nekoč pretočna prometnica, polna brzečih avtomobilov, je s prenovo postala naš Broadway. Živi in deluje povsem drugače, drugačna je z njo postala tudi Ljubljana kot mesto. Manj provincialna,« je prepričan Studen.

Predvsem pa pomeni strukturne spremembe in modernizacijo mestnega javnega prostora. Zdaj se zdi Plečnikova Ljubljana sklenjena od Špice do zapornic, kjer je bil še do včeraj neprehoden, desetletja opuščen del mesta. Z zadovoljstvom gledajo tudi na to, da je bil projekt izveden, kot je bil načrtovan, velike zasluge pripisujejo izvajalcu Strabagu.

»V procesu gradnje je bilo mnogo pripetljajev, med drugim se je na ulico podrla vzhodna stena. Z gotovostjo pa lahko rečem, da si danes verjetno ne bi upali načrtovati tako drznega projekta, kot smo si ga pred dvanajstimi leti, ker danes vemo, kako težko je realizirati karkoli, kar odstopa od ustaljene prakse. Vendar sem vesel, da smo si to tedaj upali. Izjemne zahtevnosti sem se sam dodobra zavedel, ko sem med rušitvenimi deli splezal po lestvah gradbenih odrov na nivo venca, to je 25 metrov visoko, na eno od majhnih delovnih ploščadi, 10 krat 5 metrov, kjer so se pod vročim soncem potili delavci, privezani z varovalnimi pasovi. Groza me je bilo pogledati dol, priznam, predvsem pa strah, da bi se komu kaj zgodilo. Na srečo se je vse dobro izšlo,« iskreno priznava Studen.


 

Razkrit pogled v preteklost

Nekdanja tovarniška stavba, ki so jo zgradili leta 1828 kot rafinerijo sladkorja in je po požaru leta 1858 kratek čas živela kot tobačna tovarna, nato kot vojašnica, po potresu pa je postala zatočišče za najranljivejše sloje prebivalstva, tudi umetnike, med njimi literate slovenske moderne, ki so spisali njeno najslavnejše obdobje, se je do današnjih dni ohranila kot najstarejši objekt industrijske kulturne dediščine v Ljubljani in ena redkih sladkornih rafinerij na območju nekdanje monarhije.

Ker je dolga leta propadala, kar je dodobra načelo njeno notranjo konstrukcijo, sta bili obnova in sprememba namembnosti velik inženirski podvig, razlaga eden od soavtorjev prenove, arhitekt Jernej Šipoš. »Objekt skorajda ni imel več strehe, vanj je zamakalo leta in leta in dejansko je bila edina smiselna arhitekturna rešitev, vezana na prihodnjo vsebino, torej galerijo za sodobno umetnost, povsem izprazniti notranjost ter vse nove prostore in površine za razstavljanje zagotoviti z umeščenimi volumni,« je razlagal v prenovljeni Cukrarni, pod dvema takšnima razstavnima volumnoma, za katera se zdi, da lebdita v prostoru. Ovita sta v belo perforirano pločevino, v sebi pa skrivata štiri galerijske prostore, pisarne v dveh nadstropjih ter večnamenski prostor s predavalnico, tu bo domovala tudi knjižnica.



Toda preden so se lotili rušitve vseh razpadlih nadstropij in stopnišč, je bil največji izziv, kako obdržati stare zunanje zidove, da se ne bi zrušili. To so storili tako, da so jih z zunanje strani podprli z jekleno varovalno konstrukcijo, zaradi katere se je leto dni zdelo, kot da ostenje Cukrarne pokonci držijo samo še opornice. Hkrati so stene utrjevali z injektiranjem ter novimi sovprežnimi betonskimi stenami v notranjosti, ki poslej objemajo stare zidove.

Temeljijo na novi obodni kadi na novo izkopane kleti, ki je bila zaradi krhkih ostankov stare stavbe še en gradbeni zalogaj. Izkop je namreč moral potekati zelo previdno in počasi. »Ko so bile betonske stene izvedene, smo lahko dokončali venec na vrhu, nanj pa smo postavili jekleno strešno konstrukcijo, trikotna vešala, s katerih smo nato obesili galerijska volumna, ki se ne dotikata niti starega oboda. Pritličje smo namreč namenoma pustili odprto, kot podaljšek mestnega javnega prostora in priložnost, da obiskovalec začuti dimenzijo stavbe,« je pojasnil Šipoš. V dolžino stavba meri kar 80 metrov, v širino pa 20, kar je v dveh nadstropjih višje omogočilo, da se galerijski steni raztezata čez zavidljivih 70 metrov.
 

Povečava, nadzidava, prizidava

Kar bo gotovo prevzelo marsikoga, je na videz nešteto okenskih odprtin, dejansko jih je 367, skozi katere v osrednji prostor kot v kakšni katedrali pronica dnevna svetloba. Do slemena odprt prostor, ki se dviga kar 24 metrov visoko, je mogoče izkoristiti tudi za razstavljanje kiparskih eksponatov velikega merila, pojasnjuje sogovornik.



Objekt je bil skozi zgodovino večkrat povečan, nadzidan, prizidan, tako se je to jasno kazalo pod ometi, v uporabljenem gradbenem materialu, tako da so bile nekatere stene povsem kamnite, druge delno kamnite in opečnate, velik del pa je bil opečnat, našteva sogovornik in dodaja, da jim je to slojenje deloma uspelo prezentirati na treh odprtinah v pritličju. Povsod to ni bilo mogoče, saj je bilo treba za galerijski prostor gledati na funkcionalnost, torej zagotoviti dovolj kakovostno montažo novih oken v stare stene in tesnjenje. Pritličje z velikim volumnom je tudi edini del hiše, osvetljen z naravno svetlobo, povsod drugje so prostori izvedeni po principu bele galerijske kocke, kjer so nadzorovani tako svetloba kot zračenje in temperatura.

Vizualno pa osrednji prostor najbolj zaznamuje prav perforirana pločevina, v kateri se skrivajo galerije. Za ta ovoj so se odločili iz več razlogov. »Najprej smo želeli, da bi vse, kar smo vstavili v staro stavbo, poenotili z enovito opno, ne glede na to, ali je zadaj polna ali steklena stena, ali gorijo luči ... Hkrati je to akustični element, saj se za temi luknjami skriva zvočna izolacija, ki absorbira odmeve, za njo se skriva del strojnih instalacij, prav tako prezračevanje; skoznje v pritličje prihaja svež zrak. V perforirano opno je skrita še splošna osvetlitev,« je opisal vizualno najbolj izpostavljen element nove notranjosti.



V pritličju bo poslej delovala tudi kavarna, ki je urejena kot morebitni prireditveni prostor, v nasprotju z belino osrednjega prostora je zavita v črno in se ponaša z največjo razgaljeno opečno steno v stavbi, odrom in nad točilnim pultom dvignjeno galerijo, kjer je prav tako mogoče posedati, prostor pa se z velikanskimi steklenimi vrati odpira tudi navzven, na južno stran Galerije Cukrarna, na novo urejeno stopnišče, ki je posledica dvigovanja terena proti Roški. Tu so arhitekti prav tako predvideli amfiteatrsko stopnišče, namenjeno prireditvam, posedanju in druženju.

V na novo pridobljeni kleti in dodatnih 1300 kvadratnih metrih prostora je večnamenska dvorana, galerija, namenjena predvsem performansom, v kleti so tudi garderobe in sanitarije za obiskovalce, toplotna postaja in delavnica za pripravo razstav.
In če se ozrejo na opravljeno delo, katera rešitev se zdi najbolj posrečena? »Zares zadovoljni smo s tem, da je odmik notranjih volumnov od zunanjih sten v pravem razmerju in da obiskovalec hitro dobi občutek, da je nekaj novega našlo prostor v nečem starem. Tako kot ga bo tudi sodobna umetnost.«


 

Tudi za otroke

V Galeriji Cukrarna, ki sodi pod okrilje Muzeja in galerij mesta Ljubljane, ima poslej delovne prostore tudi osem zaposlenih, nad njenim delovanjem pa bedi umetniška vodja in kuratorica, umetnostna zgodovinarka Alenka Gregorič. Kot je povedala, je odprtje načrtovano za 24. septembra, vse pa bo odvisno od ukrepov za zajezitev epidemije. Obiskovalce bodo v galeriji prvič sprejeli s skupinsko razstavo Čudovitost spomina, na kateri se bo predstavilo 15 mednarodno uveljavljenih sodobnih umetnikov.

»Razstava se bo preizpraševala o spominu, minevanju časa, kolektivnem spominu, o tem, kaj ohranjamo, zapisujemo, kako shranjujemo v podobe. Navdih je bil sestavek iz pisma Ketteja Cankarju,« je pojasnila. Na ogled bo do februarja, že prihodnji mesec pa naj bi dogajanje popestril festival Indigo. Predvidoma na dva meseca bodo v večnamenski kletni dvorani razvijali nove projekte z umetniki, imeli bodo tudi program za otroke, umetnik Andrej Štular je oblikoval prostor, namenjen modernistom, ki bi utegnil pritegniti šolske skupine ob urah slovenščine ali zgodovine, saj bodo tu otroci izvedeli marsikaj o štirih slovenskih modernističnih literatih.

Ko bo zaživela še knjižnica, ki jo bo s svojimi deli, mizami, stoli in policami, opremil umetnik Tobias Putrih, pa se bodo med drugim posvečali knjigi kot nosilki vsebine, torej bodo program bogatili tudi z ilustratorji, uredniki in oblikovalci. »Želimo si, da bi pregovorno temno siva zgodovina Cukrarne, o kateri učijo v šoli, poslej prinašala lepe trenutke, nove ideje, nov modernizem,« dodaja Alenka Gregorič. Spomnila je še, da se do Cukrarne mogoče sprehoditi po poti v parku na Ambroževem trgu, ki jo je uredil umetnik Matej Andraž Vogrinčič.
 

Prenova nekdanje tovarniške stavbe Cukrarne

Naročnik: Mestna občina Ljubljana
Začetek prenove: leta 2018
Avtorji arhitekture: Marko Studen, Jernej Šipoš, Boris Matić (Scapelab)
Gradbene konstrukcije: Angelo Žigon, Tomaž Strmole (Elea IC)
Izvajalec: Strabag
Skupna površina: 6000 m2
Vrednost projekta: 21,5 milijona evrov, sofinancira ga evropski sklad za regionalni razvoj