Letošnja tema že trinajstega festivala Odprte hiše Slovenije je arhitektura v novi realnosti, z njo pa želijo spodbuditi dialog o vlogi in pomenu arhitekture v času velikih družbenih in okoljskih sprememb. Kot poudarja Lenka Kavčič, direktorica festivala, so Odprte hiše Slovenije neke vrste lakmusov papir arhitekturne produkcije in razvoja stroke, ki ga lahko vsako leto opažamo tudi skozi festivalski program.

»Izkušnje epidemije in vojne na pragu Evrope so močno posegle v vse pore našega življenja. Spoznali smo svojo ranljivost in v spremenjenih okoliščinah ugotovili, da potrebujemo ne vrnitev nazaj, ampak ponoven premislek in najširši konsenz, kako naprej,« je prepričana. Popisali smo zgodbe nekaterih projektov, ki jih izpostavlja tudi letošnja strokovna žirija. Ta je med prijavljenimi projekti izbrala več kot 13 kulturnozgodovinskih stavb in prenov, 12 vzgojno-izobraževalnih, sedem turističnih, tri poslovne stavbe in en športni objekt.

Hiša RE_RE,

zasebni naročnik,
arhitektura AG Biro 55, 2021

Zdaj osrednji bivalni prostor je bil polkleten, zato je bilo treba narediti ustrezne nivojske prehode in te višinske razlike premostiti nivojsko do gozda FOTO: Jernej Girandon

Pri nekdanji delavnici družinskega podjetja iz 90. let brez posebnega arhitekturnega značaja, a ima lepo lego ob robu gozda, se je rešitev za oblikovanje stanovanjske hiše ponujala sama po sebi – s prebojem in povezavo novega bivalnega dela z robom gozda. S to predelavo si je petčlanska družina s tremi otroki zraven hiše svojih staršev ustvarila dom na 160 kvadratnih metrih.

»Vodilo je bil dvojni RE: (RE)novacija in (RE)ciklaža, torej delavnico spremeniti v stanovanjsko hišo s čim manj posegi. Zdaj osrednji bivalni prostor je bil polkleten, zato je bilo treba narediti ustrezne nivojske prehode in te višinske razlike premostiti nivojsko do gozda, kar smo storili kar z ruševinami podrtih sten. Odvečni gradbeni material smo ponovno uporabili v opornih zidovih zunanjega dvorišča in tako teh odpadkov nikamor nismo ne vozili ne zavrgli,« je povedal soavtor rešitve Jernej Girandon. Tudi pri gradnji iz naravnih materialov so namreč poti zelo dolge, saj imamo v Sloveniji le malo polproduktov in končnih izdelkov, navkljub velikemu surovinskemu potencialu.

Odvečni gradbeni material smo ponovno uporabili v opornih zidovih zunanjega dvorišča in tako teh odpadkov nikamor nismo ne vozili ne zavrgli. FOTO: Andrej Lamut

Poprej pobarvane strope so speskali do surovega betona, ki pa je pokazal polno napak in nepravilnosti, ponekod je vidna celo armatura, vse te nepravilnosti kot nekakšna slika pričajo o preteklih postopkih zalivanja plošče stropa.

»Nadalje smo ponovno uporabili že obstoječe stopnice delavnice, ki smo jih na novo prebarvali, med drugim smo morali zamenjati električno napeljavo, stavbno pohištvo, celotno sestavo strešne kritine, napeljali smo tudi centralni prezračevalni sistem. Pri opremi pa smo sodelovali z naročniki in skupaj poiskali oblikovni okvir. Enkrat smo se srečali z mizarjem, potem so lastniki sami dokončali prostor in ga naselili na svoj način,« povzema sogovornik.

V nadstropju, manjši mansardi so po željah lastnikov oblikovali tri sobe, a morda bo prostor, potem ko bodo otroci odrasli, lahko bolj zadihal kot enovit in odprt. Pa je bila takšna prenova kaj hitrejša od denimo novogradnje? Arhitekti pravijo, da ne, poleg tega pa se pri prenovah vedno pokaže še kaj, česar človek ne predvidi.

Šolski center Slovenj Gradec,

naročnik ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, arhitektura Aleš Vodopivec in Plan B, krajinska arhitektura Matej Kučina, 2021

Dvovišinska havla, v katero in iz katere se odpirajo pogledi v vse etaže, spominja na odprtost šol arhitekta Emila Navinška. FOTO: Miran Kambič

Javni natečaj za Šolski center Slovenj Gradec, natančneje za tri srednje šole, gostinsko, zdravstveno in lesarsko šolo, ter telovadnico je bil izveden že leta 2011, a je trajalo kar deset let, da se je zmagovalna arhitekturna zasnova arhitektov biroja Plan B in profesorja Aleša Vodopivca na nekdanjem degradiranem in zapostavljenem prostoru ob potoku Homšnica v celoti uresničila. S tem je tudi mesto dobilo nov urbani prostor, ki vzpostavlja tako imenovano šolsko os iz mestnega središča zdaj tudi na zgornji plato stare šole.

Šolske prostore so zasnovali z zamikom dveh lamel v obliki črke V, ki ustvarjata notranji atrij, telovadnico pa postavili na drugo stran potoka. Povezuje ju zastekljen mostovž. Ob novi telovadnici so umeščene tudi nove lesarske delavnice. Poleg specializiranih učilnic za pripravo in strežbo hrane ter za pouk nege in drugih predmetov bodočih zdravstvenih delavcev pa gre omeniti, da program šole odraža tudi ureditev njene zunanjosti.

Največja kakovost šole se kaže v ambientih, ki jih ustvarja, in ne v prestižnih materialih. FOTO: Miran Kambič

Kot poudarja soavtor Matej Delak, so največja kakovost projekta urbanistična zasnova šolske osi ter vsi javni prostori, ki se ob tem ustvarjajo in so ključni za stvaritev prijetne izkušnje za uporabnike. »Prostore za druženje, ki so umeščeni tudi ob ozelenjenih tribunah ob potoku, smo prav tako poskušali ustvariti v notranjosti. Opredeljuje jih predvsem večetažna avla z avditorijsko zasnovanim stopniščem, ki tvori 'srce' šole.

Oblazinjeni elementi za sedenje so sestavni oziroma stalni del stopnišča ter jih je mogoče poljubno premikati. Sicer pa je šola materialno gledano zelo racionalno zasnovana – armiranobetonska konstrukcija z vidnimi inštalacijami ter z elementi iz ekspandirane pločevine … Največja kakovost šole se kaže v ambientih, ki jih ustvarja, in ne v prestižnih materialih,« je povzel sogovornik arhitekt. Edinstvenost ji poklanjajo predvsem skupni prostori, ki v nekem pogledu spominjajo na odprtost šol arhitekta Emila Navinška.

Poslovni prostori,

naročnik AquafilSLO,
Tria Studio, 2019

Z nadgradnjo tovarniške hale so v podjetju AquafilSLO pridobili prijetne, svetle in odprte delovne prostore, ki se povezujejo z obstoječimi v sosednji stavbi. FOTO. Tria Studio

Za naročnika AquafilSLO, enega največjih izdelovalcev sintetičnih vlaken v Evropi s sedežem v severni Italiji, je trajnost proizvodnih procesov in izdelkov že več kot desetletje strateška usmeritev njihovega poslovanja in te vrednote so jih vodile tudi pri izbiri rešitev za nove pisarniške prostore.

Kot razkriva arhitekt Jernej Hočevar, član Tria Studia, ki s podjetjem sodeluje že nekaj let in za katero so izvedli tudi novo vratarnico in novo razporeditev pisarniških prostorov, je bila tokratna naloga usmerjena v zasnovo novih pisarn, direktor Denis Jahič pa si je zanje želel predvsem uporabo lesa. Prostor za nove pisarne do 30 zaposlenih so našli kar na opuščeni tovarniški stavbi in les se je ponujal kot edina rešitev tudi zaradi svoje lahkosti; konstrukcije tovarniške hale namreč niso mogli preveč obremeniti.

»Čeprav smo načrtovali dvakrat več pisarn oziroma dva niza treh diagonalno povezanih kubusov, smo za zdaj uresničili le enega. Postavili smo jih montažno, iz križno lepljenih plošč, ki svojo naravo razkrivajo tudi v notranjosti. Skoraj vse stene so tako vidno lesene in tudi oddajajo značilen vonj po smrekovem lesu. Kot talne obloge pa smo uporabili tiste, ki jih iz recikliranih umetnih vlaken, proizvedenih v njihovi tovarni, izdeluje njihov kooperant,« je nekaj posebnosti izpostavil sogovornik. Dodaja, da se ekološkost kaže tudi v tem, da prostore ogrevajo in hladijo s pomočjo odpadne industrijske vode.

Konstrukcijski les je viden tudi od znotraj, tudi vonjati ga je mogoče. FOTO: Tria Studio

Z nadgradnjo tovarniške hale so tako pridobili prijetne, svetle in odprte delovne prostore, ki se povezujejo z obstoječimi v sosednji stavbi, in ker je bilo pri tem treba premostiti višinsko razliko, so stopnice, ki jo rešujejo, uporabili tudi kot nekakšen prostor za kratka srečevanja zaposlenih in izmenjavo idej.

Tu na začetku so umestili sejno sobo, kamor je mogoče takoj preusmeriti poslovne partnerje, pisarne zaposlenih imajo odprt tloris, medtem ko imajo dve vodji oddelka ter tehnični in generalni direktor svoje zaprte pisarne. Uredili pa so tudi skupno čajno kuhinjo. Kot je še dodal sogovornik, je bil nad novimi prostori navdušen tudi italijanski lastnik podjetja, ki naj bi enaka načela uporabil pri prihodnjih širitvah oziroma prenovah pisarniških prostorov v svojih podjetjih v tujini.

Zakladnica mesta Črnomelj,

naročnik Občina Črnomelj, arhitektura Atelje Ostan Pavlin, 2020

Info točka, kjer obiskovalci skozi stalno razstavo dobijo ključne informacije o namigih za raziskovanje občine Črnomelj in Bele krajine, že postaja tudi družabno stičišče mesteca. Foto Virginia Vrecl

Gre za zgolj 52 kvadratnih metrov veliko (oziroma majhno) pridobitev, a je zdaj skupaj le s kančkom večjo zunanjo ureditvijo postal zanimiv prostor na robu zgodovinskega jedra Črnomlja, v dolga leta zapostavljenem in zanemarjenem kletnem prostoru v grajskem obzidju. To je info točka, kjer obiskovalci skozi stalno razstavo dobijo ključne informacije o namigih za raziskovanje občine Črnomelj, pa tudi Bele krajine, ter lahko spoznajo lokalne posebnosti in zanimivosti, naravno in kulturno dediščino oziroma tukajšnje zaklade.

Toda hkrati že postaja tudi družabno stičišče mesteca, pripoveduje soavtor prenove arhitekt Aleksander Ostan, ki z mestom skozi različne arhitekturne intervencije sodeluje že dve desetletji. To, tako rekoč rumpl kamro mesta, za katero pravzaprav sploh nihče ni vedel oziroma je ni opazil, so najprej očistili, prostor pa odprli tudi z novima velikima okenskima odprtinama. Oblikovali so ga v dve etaži kot nekakšno galerijsko strukturo, ki se drži oboda zidu, sredina pa je prosta. »Ker je prostor kljub temu bolj temačen, smo za predstavitev lokalnih posebnosti oblikovali kar svetlobna telesa, ime zakladnica pa se navezuje na osrednjo mizo v pritličju, ki v predalih skriva zaklade, najrazličnejše izdelke, tudi gastronomske, spominke in publikacije,« je pojasnil.

Prostor so odprli z dvema velikima oknoma. FOTO: Virginia Vrecl

Po njegovem je z dediščino treba ravnati spoštljivo in vanjo ne pregrobo posegati, predvsem pa v vseh arhitekturnih projektih ni treba kazati arhitekturnega ega. »Nam je ta projekt, četudi je droben, zelo ljub in dokazuje, da se da tudi v manjših okoljih in mikroprostorih ter ne z visokimi sredstvi ustvariti zanimive točke, ki sčasoma postanejo tudi ponos lokalne skupnosti. Čeprav so bili tudi v Črnomlju skeptični, češ, kdo bo uporabljal ta prostor, ki je tako daleč od percepcije meščanov, pa je že pridobil svojo avro,« je povedal Ostan. Projekt je bil prepoznan tudi v strokovni javnosti, prejel je arhitekturno nagrado BIG SEE Architecture Award 2021 v kategoriji javnih prostorov. Lahko je v navdih tudi za ureditev podobnih prostorov v drugih manjših lokalnih skupnostih in za oživljanje opustelih delov kraja.