Teden cepljenja

Svetovni in evropski teden cepljenja, ki sta letos med 24. in 30. aprilom, sta tradicionalno posvečena temam, ki na globalni oziroma evropski ravni pomenijo trenutne izzive in priložnosti glede čim širšega dostopa do cepiv in njihove uporabe. Na svetovni ravni je največji izziv čim širša dostopnost do cepiv za otroke, ki so v zadnjega pol stoletja za kar 40 odstotkov zmanjšala smrtnost med njimi, pri čemer je 60 odstotkov tega učinka prineslo cepljenje proti ošpicam. Za ponazoritev: brez cepljenja proti ošpicam bi v Sloveniji v vsaki generaciji umrlo okoli 20 otrok, približno enako pa bi jih imelo trajne nevrološke posledice zaradi vnetja možganov; in še najmanj 5000 otrok bi imelo hujši zaplet bolezni (pljučnica, vnetje srednjega ušesa, driska z dehidracijo).

A žal so otroška cepiva samoumevno na voljo le v razvitem svetu, na manj razvitih območjih sveta pa se vlade zanašajo na mednarodne zdravstvene organizacije, ki jih večinoma koordinira Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Njihovo delovanje zagotavlja tehnično podporo, financiranje in distribucijo cepiv v državah, kjer tega nimajo urejenega; te organizacije vodijo tudi globalne programe za izkoreninjenje bolezni, kot sta poliomielitis in malarija.

Ošpice so se vrnile, lani v Evropi največ primerov po letu 1997

Začetek predsedovanja Donalda Trumpa je ukinil prej znatno ameriško financiranje zdravstvenih programov za manj razvite, vključno s financiranjem cepilnih programov, ki jih koordinira WHO. Nadomeščanje izpadlih sredstev bo v teh razmerah postalo največja težava pri zagotavljanju dostopa do otroških cepiv v manj razvitem svetu, kajti nihče drug ne bo po nerazvitih državah šolal cepilcev, pripravljal cepilnih mest, skrbel za pravilno zbiranje, prevoz in razdelitev cepiv. Brez utečenega delovanja dosedanjih cepilnih programov bi ponovno milijoni otrok ostajali brez osnovnih cepljenj in posledično umirali za boleznimi, ki jih je razviti svet že zdavnaj obvladal.

Aljoz Ihan. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

V razvitem svetu, ki ga odseva evropski teden cepljenja, na srečo nimamo velikih težav s cepljenjem otrok. Resda stopnja precepljenosti včasih pade pod »idealno«, a to je večinoma samo opozorilo upravljavcem zdravstvenega sistema, da se verjetno slabša raven primarne pediatrične oskrbe otrok. Zaupanje staršev v cepljenje njihovih otrok namreč ni toliko odvisno od njihovega »znanstvenega« odnosa do cepljenja in cepiv, ampak od »uporabniške izkušnje« s primarnimi pediatri. V zdravstvenih sistemih, v katerih je pediater dostopen in ima dovolj časa, da starši občutijo njegovo skrb in koristnost za otroka, nimajo težav s precepljenostjo (ne glede na njegovo prostovoljnost ali obveznost), saj je cepljenje samo eden od številnih koristnih in rutinskih postopkov, namenjenih varovanju zdravja njihovih otrok.

V Evropi postaja velik izziv cepljenje starejših, saj se njihov delež zaradi staranja populacije precej povečuje, hkrati pa starejše lahko močno prizadenejo bolezni, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenjem (herpes zoster, respiratorni sincicijski virus [RSV], gripa, covid-19). Žal pri starejših v Evropi ni programov cepljenja, ki bi bili tako dobro vpeti v rutinsko zdravstveno obravnavo, kot je to pri otrocih. Starejši bi, podobno kot otroci, v določenih letih potrebovali sistematske zdravstvene preglede, od katerih bi imeli dovolj oprijemljive koristi: se seznanili s svojim zdravstvenim stanjem, opravili preventivne preglede in preiskave, dobili sebi prilagojen »program«, kako skrbeti za svoje zdravje, opravili cepljenja, ki bi jih obvarovala pred nalezljivimi boleznimi v prihodnje. Tovrstni sistematski zdravstveni pregledi starejših bi bili najbolj učinkoviti za njihovo večjo precepljenost, saj je prav »logistika« tisto, kar starejše najbolj odvrača od odločitve za cepljenje. Zato je cepljenje, ki je vključeno v druge, rutinske zdravstvene storitve, daleč najboljši recept za njegovo širšo uporabo.

(KOLUMNA) Influenca in influencerji

V manjši meri, a še vedno pomembno, lahko logistiko cepljenja starejših izboljša tudi približevanje izvajanja cepljenja mestom, kjer starejši bivajo, na primer v domovih za ostarele ali v dnevnih centrih za starejše. Tudi cepljenje v lekarnah, na primer, zelo poveča precepljenost (za 10–20 odstotkov v primeru cepljenja proti gripi). Dober zgled so anglosaške države (Združeno kraljestvo, Irska, ZDA, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija), kjer je cepljenje v lekarnah že dolga tradicija in se, tudi zato, ponašajo z veliko precepljenostjo. Bistvena prednost lekarn je njihova večja dostopnost v primerjavi z družinskimi zdravniki – lekarne so večini prebivalcev v EU na dosegu krajšega sprehoda, njihov delovni čas in način dela omogočata večjo prilagodljivost glede izbire terminov cepljenja. Hkrati so farmacevti veliko bolj dostopni in »vsakdanji« svetovalci pri izbiranju predvsem preventivnih zdravil (vitamini in prehranski dodatki, simptomatska zdravila in pripomočki), pri tovrstnem svetovanju so praviloma bolj priljudni in odzivni kot zdravniki v ambulantah, zato tudi cepljenje v farmacevtovih rokah izgubi velik del videza »usodnega posega v telo«, iz katerega se nato hranijo strahovi in fantazme, povezane s cepljenjem.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.