Hiši, v kateri pogledi švigajo iz enega nadstropja v drugo

»Gre za odlično obnovo zdaj že ikonične arhitekture iz petdesetih let, obnovo, ki niti za hip ne dovoli, da bi se izgubila fina nit, ki jo prepoznamo kot pravo arhitekturo. Avtorji so ohranili tako umestitev stavbe kot fasadni plašč ter spoštljivo prenovili vse fasadne detajle in vrt,« je del utemeljitve nagrade zlati svinčnik za odlično izvedbo Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije – za prenovo dveh vrstnih hiš na Mirju. Podpisali so jo arhitekti iz ljubljanskega biroja DANS.

Poleg kolektivne je nekdanja država v pomanjkanju stanovanjskih površin spodbujala individualno gradnjo, ki je šla v različne smeri. Največkrat kar samograditeljsko, ljudje so si s skromnimi sredstvi ustvarili dom na malih parcelah, hkrati se je razvijala nizka kolektivna gradnja, pri kateri so arhitekti veliko črpali iz skandinavskih zgledov, mnogi med njimi so se na severu Evrope strokovno izpopolnjevali, je na družbene okoliščine spomnila soavtorica prenove dveh hiš iz slednjega sklopa, arhitektka Vlatka Ljubanović.

V hišah je sprva živela starejša in mlajša generacija iste družine, poslej sta tu domova mlade družine z otrokoma ter babice. FOTO: Miran Kambič

Gre za vrstne hiše na Mirju, ki slovijo kot ene izmed prvih povojnih racionalnih pozidav in kažejo skupinske akcije arhitektov. Marko Šlajmer, Bogdan Fink, Marjan Lešnik, Miloš Lapajne in njihovi kolegi so se odločili za zadružno gradnjo (Progres – Mirje), univerza, na kateri so bili zaposleni, pa je odstopila zemljišče. Soseska s štirimi vrstami je zasnovana tako, da ima prva vrsta proti jugu dvanajst hiš, preostali trije nizi pa po štiri.

Več svetlobe so v notranjost pripeljali tudi skozi dodatno okno na zahodu, kar so si lahko privoščili pri večji hiši, ki je zadnja v nizu. FOTO: Miran Kambič

»Inovativnost se kaže v zasnovi naselja – vmesni prostori med hišami tvorijo poljavna dvorišča, zunanje površine, ki pripadajo stanovalcem, a niso zasebne; tam se lahko igrajo otroci in družijo odrasli stanovalci, in tako se spleta skupnost, za katero se danes znova trudimo, da bi jo vzpostavili. Inovativnost se kaže tudi v zasnovi posamezne hiše,« je sogovornica naštela odlike, zaradi katerih se generacije arhitektov vedno znova ozirajo po tem zgledu.

Majhno, a z vsem, kar človek potrebuje

Parcela je bila izrazito majhna, a so na njej zagotovili parkirišče, vhod v pritličju, predvrt s severa in majhen vrt z juga, ki meji na skupno dvorišče. To so dosegli z zamikom etaž. Posamezna hiša, ki je izrazito racionalna, je bila razdeljena na dva dela, v širši del (le 3,6 metra) so umestili bivalne prostore in spalnice, v ožji del (širok 2,5 metra) pa kopalnice, utiliti in kabinete. Stop­nišča so postavili v smeri zahod–vzhod. Po besedah sogovornice so s kolegi v biroju občudovali, kaj je uspelo njihovim predhodnikom, ob čemer je treba upoštevati, da so hiše nastale pred skoraj sedemdesetimi leti, ko se je živelo veliko bolj skromno in z manj stvarmi.

V biroju DANS arhitekti so občudovali, kaj je uspelo njihovim predhodnikom, ob čemer je treba upoštevati, da so hiše nastale pred skoraj sedemdesetimi leti, ko se je živelo veliko bolj skromno in z manj stvarmi. FOTO: Miran Kambič

V hišah je sprva živela starejša in mlajša generacija iste družine, zdaj pa sta tu domova mlade družine z otrokoma ter babice. »Z naročniki smo ugotovili, da ni treba, da sta obe enoti enako veliki. Predlagali smo, da ju razdelimo na eno enoto, ki je velika 140 kvadratnih metrov, in drugo z malce več kot 200 kvadratnimi metri. To smo dosegli s tem, da smo mansardni del manjše hiše, ki je vmesna, pripojili večji hiši, ki je končna v nizu,« je povedala arhitektka. Potem so morali ugotoviti, na čem bodo gradili koncept.

Varnost so postavili pred vse drugo in jo protipotresno sanirali, kar priporočajo tudi drugim lastnikom hiš iz tega obdobja, saj so bile zgrajene po takratnih standardih, ki po današnjih merilih niso več ustrezni, dobro je znano, kako katastrofalne so lahko posledice potresa. Četudi varnost hiše s tem dvigneš za 30, na 70 odstotkov, je to bolje kot nič, je dodala sogovornica. Drugo, čemur so posvetili veliko razmisleka, je bila tlorisna zasnova.

Kombinacije nizkih in visokih prostorov, krožne poti v pritličju, pestrost volumnov, ki se prepletajo po horizontali in vertikali, navdušijo vsakega obiskovalca. FOTO: Miran Kambič

Sicer prijetni, majhni prostorčki so racionalno urejeni okoli vertikale oziroma stopnišča, ampak danes živimo drugače, v prostorih, ki so med seboj bolj povezani, in si želimo več svetlobe. Prizadevali so si, da bi prostore kar najbolj osvetlili. Na obodu fasade so (s soglasjem ZVKDS) dodali okno, kar je bilo mogoče, saj je hiša na koncu niza, stopnišče pa pretvorili v nekakšen svetlobni jašek z zenitalno svetlobo s strešnim oknom, ki zdaj osvetljuje stopnišče z mini podesti.

Med etažami so naredili manjše preboje, ki so povezali prostore ter jih naredili bolj žive in večje, kot so v resnici, hkrati so se strogo držali koncepta, delitve in razporeda prostorov ter konstrukcijske zasnove, ki so ju zastavili arhitekti v petdesetih letih. Ker so podaljšali hišo proti jugu, se prostor v jedilnici dvigne na štiri metre. »Prav te kombinacije nizkih in visokih prostorov, krožne poti v pritličju, pestrost volumnov, ki se prepletajo po horizontali in vertikali, navdušijo vsakega obiskovalca. Zdi se, da se ti prostori poslej res prelivajo drug v drugega,« je rešitev opisala Vlatka Ljubanović.

Povsem drug potencial obstoječih prostorov

To tudi najbolj navdušuje naročnike. Po besedah sogovornice, ki je hotela ostati neimenovana, je hiša zelo racionalno zasnovana, a jo je zelo določalo in omejevalo gibanje vertikalno stopnišče, poleg tega je bila za današnje potrebe malo premajhna, premajhen je bil pravzaprav vsak prostor.

Nekdaj temno stopnišča po vgradnji strešnega okna poslej osvetljuje zenitalna svetloba. FOTO: Miran Kambič

»Zelo smo srečni, da so arhitekti našli možnost kroženja v pritličju oziroma v dnevnih prostorih in da imamo tudi v spalničnem delu malo bolj horizontalno postavitev; en nivo je bolj javen, drug bolj zaseben. Prej je bil vertikalni hodnik temen, zdaj je zaradi odprtja tako s strešnim oknom kot z drugimi odprtinami hiša veliko bolj svetla in povezana s pogledi, ki švigajo iz enega nadstropja v drugo, veliko bolj je pregledna in v njej se mnogo lažje znajdeš. Sodelovanje z arhitekti odpre čisto drug potencial, ki ga obstoječi prostori imajo,« je strnila.

Priznala je, da je prenovo treba vzeti kot tek na dolge proge, eno leto so samo intenzivno razmišljali in projektirali, gradnja je vzela dve leti. Opomnila je, da je v nasprotju z energetsko obnovo stavb, ki jo spodbuja in podpira država, pri protipotresni obnovi lastnik tako rekoč sam oziroma brez subvencij, je dejala.

Kako zagotoviti odlično izvedbo, za katero so bili odlikovani? Če želiš, da so stvari izpeljane, kot hočeš, si je treba vzeti dovolj časa za razmislek in da predvidiš stvari. To je edini način, da je neka stvar inventivna in racionalna. Naslednja stvar je izris načrtov in detajlov, in če nastane simbioza med arhitekti, izvajalci in naročniki, je mogoče doseči uspeh, je prepričana arhitektka in predavateljica Vlatka Ljubanović, docentka na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo.

Med etažami so naredili manjše preboje, ki so povezali prostore in jih naredili bolj žive in večje, kot so v resnici. FOTO: Miran Kambič

Tako kot marsikatera hiša iz tega obdobja, imajo tudi vrstne na Mirju mnogo manjših ločenih prostorov, ki pa so jih s prenovo skušali čim bolj povezati. FOTO: Miran Kambič

Izpostavila je predvsem angažma naročnikov, da iskreno povedo, kako živijo, kako bi si želeli živeti, kaj jih moti, kaj navdušuje, kaj veseli. Šele tako ima arhitekt osnovo, da projekt lahko razvije po meri, inventivno, in da to prinese tudi zadovoljstvo uporabnika, da v teh prostorih dobro živi, dela, vzgaja otroke ... Prepričana je, da je za prihodnost arhitekturne stroke nujna skrb na več ravneh.

»Skrb za tistega, za katerega delaš, za prostor, v katerem delaš, za bodoči prostor, ki ga boš ustvaril, za to, da upoštevaš in spoštuješ materiale, ki so bili vgrajeni, in da premisliš o materialih, ki jih boš vgradil,« je poudarila in pritrdila, da bi se kazalo glede na trajnost, o kateri se veliko govori, in navsezadnje tudi pri popoplavni obnovi ozirati po povojnih racionalnih nizkih pozidavah, ki so upoštevale human pristop pri zagotavljanju osnovnih bivalnih prostorov

Prostor ne prenese več tako potratne rabe in gradnje velikih individualnih hiš, poleg tega življenje v skupnostih omogoča delitev oziroma souporabo stvari. Po njenih besedah je to lahko ena od mogočih poti v bolj racionalno in srečno družbo, ki si lahko pomaga, kjer stanovalci stojijo drug drugemu ob strani in živijo skupaj.

Prenova dveh vrstnih hiš stanovanjske zadruge »Progres – Mirje«

Naročnik: zasebni

Časovnica: 2020–2022

Kvadratura: 140 m², 220 m²

Avtor prvotnega objekta:
Marko Šlajmer s sodelavci

Avtorji prenove:
Vlatka Ljubanović, Maja Cvelbar, Miha Dešman, Eva Fišer Berlot, Katarina Pirkmajer Dešman (DANS arhitekti)

Glavni izvajalec:
Gradbeništvo Peček Jani

Okna, vrata: Mizarstvo Košak

Tlaki, parketi, keramika:
Parketarstvo Andrej Mrzlikar

Notranja oprema:

Mizarstvo Samo Bergant