Novo poglavje v stoletni hiši, ki so jo nameravali podreti

Tik pred upokojitvijo: Arhitekti so vztrajali pri prenovi, s katero so navdušili lastnika, ki sta sedem mesecev porabila za obnovo starih oken in vrat.

Galerija

Hiša ne stoji na idealni lokaciji, umeščena je tudi v kompleksno sredino po slogu zelo različnih si objektov, zato so arhitekti ob vstopnem delu na severni strani postavili lopo.

Saša Bojc

2. 4. 2022 | 08:00

9:43

A+A-

»Leta 2019 sva z možem resno razmišljala o prodaji hiše v Domžalah in selitvi na morje. Potem sem si zlomila roko in po naključju je prišel preobrat. Ena od pacientk v čakalnici je dejala, kako je srečna, da živi v središču Domžal, kjer je vse blizu, in tedaj je preblisnilo tudi mene. Da smo vsak dan starejši in da selitev nekam, za kar bo treba vsakokrat v avtomobil, ne bo modra. Tako sva ta korak tik pred upokojitvijo storila v neposredni bližini doma, na parceli, ki sva jo že imela,« je lastnica začela pripoved o svojem novem domovanju, iz katerega še vedno gleda na staro.

Tega dejstva ni bilo lahko sprejeti, strah jo je bilo, ali bo zmogla živeti ob hiši, kjer je preživela večino svojega življenja, priznava. Toda ta značilna dvokapna hiša iz socialističnih časov z visokim pritličjem ni imela stika z vrtom, česar si je od nekdaj želela. Čeprav je bila velika, je imela zelo majhne in ločene bivalne prostore, bila je tudi predraga za vzdrževanje.

»Toda ko sva se enkrat odločila, sva gledala le naprej. Prodala sva hišo in delavnico, obdržala pa manjši del parcele s staro hišico. Odločila sva se, da jo bova porušila in sezidala novo, toda arhitekti, ki sva jih angažirala za projekt, so vztrajali, da se lotimo obnove, in naju s svojimi rešitvami prepričali in navdušili. Naposled sva celo sama aktivno pristopila k izvedbi,« je opisala sogovornica.

Arhitekt Žiga Ravnikar iz ljubljanskega biroja a2o2 arhitekti, ki je z arhitektko Evo Senekovič vodil prenovo, pravi, da hiša ni bila spomeniško zaščitena, a da se jim jo je zdelo nadvse pomembno ohraniti. Na vhodnem portalu so našli letnico 1926, a je v resnici gotovo starejša in je ena redkih še ohranjenih starih hiš v kraju. Je lep primer tako imenovane anonimne arhitekture, ki oblikuje tipično podobo kraja.

Stara hiša je samevala četrt stoletja in lastnici je bilo ob prenovi žal, da je ni bolje zaščitila. Prihranili bi si delo in denar. FOTO: arhiv a202

»Zdelo se nam je dragoceno ohraniti ta arhitekturni spomin. Kot povsod po Sloveniji je tudi v domžalski občini opaziti mnoge, po navadi predimenzionirane novogradnje, s katerimi se izgublja identiteta naselja. Toda to, da naj se lastnika odločita hišo prenoviti, ne pa podreti, je zahtevalo veliko razgovorov, saj sta imela, kot opažamo tudi pri drugih naročnikih, veliko pomislekov zlasti zaradi finančnega okvirja,« priznava arhitekt.

Ohranili opečnate stene in stavbno pohištvo

Pri vsakem projektu, ki se ga lotijo, dodobra preučijo in poskušajo poiskati največje kakovosti obstoječega. Ker je hiša skoraj petindvajset let samevala in je bila izpraznjena, kaj dosti ni bilo mogoče ohraniti. Poleg tega razporeditev prostorov, nizki stropi in temačna notranjost tudi niso zagotavljali sodobnega načina bivanja, zato so se odločili ohraniti le zunanji ovoj, opečnate stene iz ročno izdelanih opek in stavbno pohištvo, vrata in okna, v notranjosti pa izvedli posege, s katerimi so hišo prilagodili sodobnemu času.

Ostali so le stari zunanji zidovi iz ročno izdelane opeke, ki zdaj notranjosti poklanjajo tudi estetsko strukturo. FOTO: arhiv a2o2

Hišo je bilo treba statično sanirati, kamnite temelje so morali obbetonirati, opečnato lupino pa ojačati z betonskimi vezmi. Ves notranji del ohranjenih starih opečnatih zidov so na novo ometali, a ohranili njihovo značilno strukturo, kar prostoru poklanja edinstvenost. Ohranili so vhodni betonski portal, v katerega je vpisana letnica 1926, pa tudi stopnico, ki vodi skozenj. Ker je bila hiša zelo majhna, po prenovi premore vsega skupaj 100 kvadratnih metrov, so se odločili, da jo odprejo do vrha ter vanjo vstavijo lesen galerijski del s spalnico, kopalnico in večnamenskim prostorom za telovadbo in delo. Ta element je sestavljen iz križno lepljenih lesenih plošč in sloni na štirih jeklenih nosilcih. Kot poudarja Žiga Ravnikar, so veliko pozornosti pri tem projektu namenili predvsem ohranjanju ustreznih razmerij. Tudi streho so zato izolirali z notranje strani.

Novi, galerijski del iz brezove vezane plošče, ki skriva spalnico, kopalnico in prostor za jogo in branje, je vstavljen v staro opečnato lupino in sloni le na štirih jeklenih nosilcih. FOTO: Ana Skobe

Dnevni prostor se dviga skozi celotno višino. »Na vzhodni strani smo na strehi vgradili dve strešni okni, skozi kateri se zjutraj siplje sončna svetloba, ki osvetljuje staro opečnato steno spodaj. Pritličje smo tlakovali s teracem ter ga povezali z vrtom; za ta trpežni material smo se odločili prav zaradi neposredne povezave z zunanjostjo. Z njo je povezana na vseh straneh; največji del zelene ureditve se odpira na zahodni strani. Proti jugu je v nadkritem delu, ki se konča z lamelno leseno fasado, zunanja kuhinja. Na vzhod se hiša odpira z velikim oknom, ob katerem je mogoče posedati,« je povzel arhitekt.

Hiša ne stoji na idilični lokaciji, umeščena je v kompleksno sredino po slogu zelo različnih si objektov, zato so arhitekti ob vstopnem delu na severni strani postavili lopo in vanjo namestili servisne inštalacije, v njej je tudi prostor za shranjevanje vrtnarskega orodja. Pred njo pa uredili parkirni prostor, tako da lastnika avtomobila z drugih koncev vrta ne vidita.

Dnevna soba ima dvovišinski prostor, osvetljen tudi z dvema strešnima oknoma. FOTO: Ana Skobe

Sama tega ne bi zmogla

Arhitekti so bili aktivno vključeni v ta projekt, in kot je poudarila lastnica, vsega tega sama z možem gotovo ne bi zmogla. Tudi pri obnovi stavbnega pohištva sta skoraj obupala, da bi pod vsemi temi plastmi nanosov rjave, zelene in bele barve prišla do prvotnega lesa, a tudi pri tem so ju arhitekti spodbujali, naj še malo vztrajata, saj da ga pobarvajo še vedno lahko.

»Obnova oken nam je z restavratorjem vzela kar sedem mesecev dela, a kar nam je na koncu uspelo, je navdušilo vse. Ko me zdaj kdo vpraša, zakaj na steni nimam slik, vedno odgovorim, da jih imam! To so ta prekrasna okna, od katerih je vsako unikatno,« ne skriva veselja.

Odkimavala sta pri teracu v osrednjem bivalnem prostoru, ki sta ga poznala s stopnišča svoje nekdanje hiše, a je obisk objekta v Logarski dolini povsem spremenil njuno prepričanje. Pomisleke sta imela tudi glede odprtega volumna hiše, kar je najpogostejše vprašanje, ki jima ga zastavljajo: ali ju ne moti, da spalnica nima vrat in da je vse skupaj en sam odprt prostor. »Ne morem trditi, da se v spalnico vsaj malo ne sliši, če mož gleda televizijo, a naju za zdaj to ne moti,« odgovarja.

Edina želja, pri kateri sta vztrajala, je bila klet, kljub temu da so jima jo arhitekti predvsem zaradi visokih stroškov odsvetovali. A zdaj vidita, da bi brez nje težko shajala, saj človek potrebuje marsikatero stvar, ki je ni mogoče hraniti v hiši, pa ne le ozimnice, ampak tudi stvari, od katerih se človek vendarle stežka loči.

Čeprav hiša z letnico 1926 ni bila spomeniško zaščitena, so se jo arhitekti trudili ohraniti. FOTO: Ana Skobe

Je pa bila pri tej njuni mali revoluciji, kakor imenuje prodajo in selitev v novo domovanje na jesen življenja, ločitev od mnogih stvari, ki sta jih kopičila v prejšnjem domu, nadvse osvobajajoča. Od starih reči, ki so v novem domu našle novo funkcijo kot nočni omarici, sta stol iz očetove čevljarske delavnice in mamina pručka, svoje mesto pa je našla tudi stara singerica.

Le domače rastje: jablane, hruške, slive ...

»S končno podobo, ki nama v aktualnih časih, ko se je vse podražilo, najbrž finančno ne bi uspela – res je, da sva zanjo zamenjala hišo in obrt –, sva zelo zadovoljna. Tudi sosedje in znanci, ki so nama prigovarjali, češ ali sva nora, da se podajava v prenovo, in zakaj vsega tega ne podreva, zdaj delijo le pohvale in so navdušeni. Pa saj tudi sama nisem mogla verjeti, kakšen svetel in prijeten prostor z dobro energijo je nastal iz tiste temačne hiše z nizkimi stropi, ki je delovala zelo utesnjeno. Zdaj mi je doma tako lepo, da še na morje komaj hočem. Uživam v vseh opravilih, ki mi jih nalaga vrt,« priznava sogovornica.

Hiša je na vseh straneh povezana z vrtom; na južni z zunanjo kuhinjo za toplejšo polovico leta. FOTO: Ana Skobe

Zasaditev vrta je oblikoval arhitekt Andraž Keršič, prav tako član biroja a2o2 arhitekti. Obod parcele so zasadili s cvetočimi grmovnicami in trajnicami, ki segajo srednje visoko in so razgibane, tam, kjer bi poglede najraje skrili, so predvideli drevesa, ki pa bodo svoj učinek pokazala šele sčasoma. Zasadili so domorodne vrste rastlinja oziroma tipičnega za slovensko okolje; jablane, hruške, slive, tudi velik jesen, šipek, ribez, maline ... Na koncu z vsem tem ni malo dela, a vrt in njegovo obdelovanje je bilo tisto, kar sta si naročnika želela.

Med nasveti, ki jih lastnica še deli, je, da ji je žal, da te stare hiše v četrt stoletja nista bolj cenila in zaščitila, saj bi jim to prihranilo mnogo dela in stroškov. Pa tudi da je bolje počakati nekaj mesecev, da pride v hišo naročeni kos pohištva, saj začasni utegne ostati za vedno. »Predvsem pa naj se ljudje takih prenov ne lotevajo sami, pri takšnih posegih resnično potrebuješ strokovno pomoč,« je sklenila. Arhitekti pa so dodali, da gre pri končni podobi hiše zasluga tudi izvajalcem.