Neomejen dostop | že od 9,99€
»Prevladujeta belina in veliko hrasta, karakter pa prostoru dajejo barvni poudarki. Ne bi mogla trditi, da je to tipično žensko stanovanje. V njem so prisotni tako ženski principi, ki se kažejo v zlatih tonih, kot tudi moški, denimo siv kavč, ki je bil izdelan kot del jedilniškega sestava z mizo,« pravi arhitektka Maja Stamenković o prenovljenem enosobnem stanovanju v ljubljanski Meksiki, o katerem se na prvi pogled zdi, da v njem biva stanovalka. Stanovanje je na majskem Festivalu Odprte hiše Slovenije navdušilo tako ženske kot moške obiskovalce, ki so ga izglasovali za enega letošnjih prejemnikov nagrade OHS v kategoriji zasebnih projektov.
Naročnica je v tem enosobnem stanovanju v eni znamenitih ljubljanskih stavb živela že kot deklica, že njena družina je nekoliko spreminjala tloris, a brez večjih posegov. Stanovanje se ponaša z dvostransko orientacijo, pred prenovo pa je bilo organizirano tako, da se je iz ločenega hodnika prišlo v kuhinjo, ki pa je bila nekako ujeta med hodnikom in kopalnico brez naravne svetlobe, v eni od velikih sob je bila spalnica, v največjem prostoru pa ločena dnevna soba.
Meksika je prvi primer kolektivne stanovanjske gradnje v Ljubljani, ki jo je arhitekt Vladimir Šubic zasnoval po vzoru dunajske socialne stanovanjske gradnje. Leta 1927 jo je zgradila takratna občina Ljubljana za svoje uslužbence, meščani pa so jo poimenovali po zbirališču vojakov, ki so se v času cesarja Maksimiljana od tam odhajali vojskovat v Mehiko. Okoli osrednjega dvorišča je bilo 82 stanovanj minimalnega standarda, v pritličju javno kopališče, skupna pralnica in trgovine pod arkadami. Vhodni portal krasita figuri Lojzeta Dolinarja, strop obokane veže pa freske Riharda Jakopiča.
»Prenovi je v večji meri botroval čas korone, ko je lastnica ugotovila, da so se njene prostorske potrebe spremenile, pokazala se je potreba po domači pisarni. Zanjo smo izkoristili prav ta vmesni prostor med hodnikom in kopalnico, v katerem je prej primanjkovalo naravne svetlobe. Ob vhodu smo odstranili predelne stene, s čimer se je pokazal odprt prostor, kamor smo umestili pisarno,« pripoveduje sogovornica. Ta svetlobo odslej dobiva po eni strani iz dnevne sobe, ki se ne skriva več za vrati, po drugi pa iz kopalnice, ki jo po novem zapirajo steklena vrata.
Tu se je po njenih besedah oblikoval kar večnamenski prostor, saj v njem ni urejena le pisarna, temveč je v ogledala oblečen še pohištveni kos, v katerega so skrili pralni stroj in bojler, tako pa kopalnico odrešili teh dveh nujno potrebnih naprav. Kos, oblečen v ogledala, za povrhu optično poveča prostor in odseva svetlobo. Drugi del utilitija se skriva v ozkem pohištvenem kosu na novoustvarjenem prehodu med pisarno in bivalnim delom; vanj so pospravljeni likalna deska, likalnik in podobni gospodinjski pripomočki.
Kuhinjo so prestavili na drug konec stanovanja in v največjem prostoru uredili bivalni prostor s kuhinjo, dnevno sobo in jedilnico, s tem pa stanovanju poklonili bolj fluiden oziroma prehoden značaj. Spalnico, ki je bila do prenove podolgovat prostor, so razdelili na dva dela; v enem je postelja z nočnima omaricama, v drugem pa garderobna soba, skozi katero se po novem vstopa v spalnico.
»Ta garderobna soba se je oblikovala kot vmesna cona med javnim in intimnim delom stanovanja. Tisti, ki vstopi v stanovanje, vidi naravnost v garderobo, v spalnico pa ne. Sicer pa nas je pri vsem vodilo, da bi kljub majhni kvadraturi maksimalno izkoristili prostor. Želeli smo urediti čim več shranjevalnih površin in hkrati doseči, da prostor ne deluje utesnjeno,« rešitve pojasnjuje arhitektka. V večini prostorov so bili stropi znižani, tako da so jih med prenovo vrnili na originalno višino 2,85 metra.
Sogovornica prizna, da se je kar precej ukvarjala s tlorisom, a ob tem poudarja, da je bila že originalna zasnova stanovanja kakovostna, prvotna izčiščenost stavbnega volumna je omogočala umestitev novih rešitev z minimalnimi posegi ter bila spodbudna za ustvarjalnost.
Zasnovala je tri različice, a so se glede na časovnico, izvedbo in vse tisto, kar bi to pomenilo, odločili za tloris, ki je bil najbolj všeč tudi naročnici. »Poleg nje mi je bila v navdih pri načrtovanju tudi sama stavba, v katero je Šubic vključil umetniška dela kiparja Lojzeta Dolinarja in slikarja Riharda Jakopiča. Ta dialog med arhitekturo in umetnostjo je tudi mene spodbudil k načrtovanju unikatnih kosov pohištva,« dodaja sogovornica.
Po omarici v dnevni sobi, ki ji je nadela ime New Chapter, New Era (Novo poglavje, Novo obdobje), je poimenovanje dobilo tudi stanovanje. »To je omarica, ki simbolizira listanje po knjigah, kar je nekakšen opomnik času, v katerem smo ob vpetosti v sodobno tehnologijo nekoliko pozabili brati. Nočne omarice Love Letters (Ljubezenska pisma) so se pojavljale že v drugih mojih projektih, a so še vedno izjemno priljubljene. Tisti, ki jih vidijo, jih želijo imeti,« pripoveduje.
Za to stanovanje sta eno omarico z lastnico predvideli v zlati različici, kakršna še ni bila izdelana, tudi jedilna miza je unikatna, lepljena iz treh marmorjev. V njej se skriva simbolika, ki zadeva lastničine osebnostne značilnosti – veliko potuje in rada spoznava različne ljudi. Kos Network (Mreža) se v domači pisarni kaže kot nekakšna instalacija, ki vključuje police z omaricami za knjige in dokumente ter delovno mizo. Omeniti gre še serijo Building Blocks (Sestavljivih kock), sklop kopalniških omaric, ki dopolnjujejo umivalnik. Prav tako unikaten kos, izdelan za lastnico in prostor, vnovič poudari arhitektka.
Ob vsem naštetem pa vendarle ni mogoče prezreti predvsem živopisnih ploščic v vzorcu teraca. »Prav v tem koloritu sem začutila lastnico, ki ji je bil predlog takoj všeč, in ta je narekoval tudi omarico,« še doda.
Postelja in nočna omarica Love Letters v spalnici sta prejeli nagrado za produktno oblikovanje BIGSEE 2022, Building Blocks Bathroom Set v kopalnici pa nagrado za produktno oblikovanje BIGSEE 2021.
Maja Stamenković, ki se večinoma ukvarja s prenovami pogosto v starejših stavbah, poudarja, da se je tudi te lotila z velikim spoštovanjem do prvotne arhitekture, za glavno vodilo pa si je vzela ustvariti brezčasen prostor in hkrati prostor, ki bo odseval posameznico, ki biva v njem. »Največ mi pomeni, da se oseba, ki so ji namenjeni vse te rešitve in posegi, dobro počuti v prenovljenem prostoru, a zelo zanimivo mi je bilo tudi opazovati vse pozitivne odzive obiskovalcev na majskem Festivalu Odprte hiše Slovenije, zaradi katerih je stanovanje verjetno dobilo tudi eno od nagrad javnosti,« povzema sogovornica.
Veliko navdušenje so pokazali nad vsemi detajli, ki se ne razkrivajo na prvi pogled, denimo omaro za pralni stroj in grelnik vode, predvsem pa nad tem, kako veliko deluje stanovanje kljub razmeroma majhni kvadraturi, kako svetlo in odprto je. »Vsak, ki je vstopil, je pokazal tisti odziv uau, in to je po mojem največ, kar lahko arhitekt naredi,« še poudari. Nagrado vidi kot opomnik, da je na pravi poti, še vrednejša se ji zdi, ker jo je izglasovalo občinstvo. »Ne da bi obiskovalcem razložila vse do zadnje potankosti, so začutili prostor in to je spodbudilo navdušene reakcije. Arhitektura je življenje in obratno, arhitektura je za ljudi,« je prepričana.
Ima pa za vse lastnike oziroma naročnike še zanimiv nasvet: v prenovi, četudi je ta pogosto stresna, naj vendarle skušajo uživati. Še preden začnejo, čakajo samo, kdaj bo konec, zato jim svetuje, naj, kolikor jim dopušča čas, obiskujejo gradbišče, naj hišo ali stanovanje vidijo tudi tedaj, ko je v najhujšem stanju. »Tedaj lahko prostor in stavbo doživimo v vsej njeni razgaljenosti in dodobra spoznamo njene sestavine, kaj se skriva v stenah, iz kakšnih materialov. To se mi zdi ključnega pomena tudi za bivanje med prenovljenimi stenami. Prevečkrat smo usmerjeni na cilj, ne pa toliko na pot, in če pogledamo s temi očmi, je prenova lahko tudi drugačna,« sklene sogovornica.
Investitor: zasebni
Leto načrtovanja: 2021
Leto izvedbe: 2022
Avtorica projekta:
Maja Stamenković (MA_ST_AR)
Površina: 48 m2
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji