Svež dom s pridihom etna

»Stanovanje pred prenovo je imelo precej neroden tloris. Kopalnica in stranišče sta bila zelo utesnjena in nepraktična, kuhinja je bila v ozkem hodniku proti jedilnici. S kolegi smo na dolgo in široko debatirali, kako bi na novo umestili kopalnico in kuhinjo, ne da bi ena drugi zavzemala prostor. A vedno znova smo prišli do zaključka, da je najbolje pustiti tloris takšen, kot je,« pripoveduje lastnik stanovanja. A arhitekti iz ljubljanskega biroja Arhitektura so ga presenetili.

K znancu, arhitektu Alešu Gabrijelčiču, se je sprva obrnil po nasvet, kako se sploh lotiti prenove stanovanja v bloku iz 70. let sredi večjega naselja na ljubljanskem Rudniku. Pozneje je naročil, naj pripravijo idejno zasnovo. Priznava, da ni bila najcenejša od prejetih, a ga je prepričal njihov butični pristop.

V grobem so se pogovorili o njegovih željah, sam je v ospredje postavljal funkcionalnost, želel si je, da bi obdržali tudi nekatere predmete, ki so v stanovanju ostali od prejšnje lastnice. Toda prvi koncept, ki so ga zasnovali arhitekti, mu ni bil najljubši. »V mnogih pogledih je bil celo v pravem nasprotju z mojimi preferencami. Predvideli so ga kot prazno platno, kot nekakšno moderno galerijo, v katero bi bili umeščeni zanimivi predmeti – s stenami, speskanimi do betona, tlemi v mikrocementu, pohištvo v živih barvah, stoli iz inoksa. Za kakšno moderno kavarno se mi je zdel izjemen dizajn, ampak za svoje stanovanje sem želel nekaj manj industrijskega in kaj bolj toplega,« je povedal sogovornik.

Lastnik se najraje zadržuje v dnevni sobi, ki je bila pred prenovo zaradi temnega pohištva in zasteklitve z masivnimi okvirji zelo temna tudi sredi sončnega poletnega dne. FOTO: Miran Kambič

Vse skupaj so ponovno predebatirali, če ne drugega, so imeli pred sabo jasno sliko, česa si ne želi, hkrati pa tudi, kaj si želi. »Povedal sem, da svoj dom vidim v nežnih, nevtralnih barvah ter naravnih materialih in vzorcih. Nekaj bolj v eklektičnem slogu. Po nekaj dneh sem dobil novi predlog in bil z njim zelo zadovoljen. Ohranili smo mikrocementna tla iz prvega koncepta, nad katerimi sem zelo navdušen, saj povezujejo prostore brez prekinitve in so lep kontrast lesenemu pohištvu,« je še povedal lastnik.

Čim več naravne svetlobe

Tudi arhitekt Aleš Gabrijelčič pritrjuje, da je bilo to eno njihovih pozitivnih sodelovanj, ta pa nastanejo, ko arhitekt dovolj prisluhne naročniku, naročnik pa tudi ne vztraja trmasto samo pri svojem. Že na začetku, ko so dobili v premislek to stanovanje, orientirano na sever, opremljeno s temnimi omarami in precej predmeti ter stenami različnih barv, so vedeli, da potrebuje predvsem čim več naravne svetlobe. Čim bolj odprto in svetlo domovanje si je želel tudi naročnik.

Svetlobo so v notranjost »povabili« z mikrocementnim tlakom svetlo sive barve, barvaste stene so nadomestile bele, odstranili so obstoječo zasteklitev, ki je imela zelo masivne okvirje, in jo nadomestili z brezokvirno zasteklitvijo. Tako so vendarle ohranili dva ločena prostora. Tudi naročnik ni želel, da bi se dnevna soba kar zlila s tem polzunanjim prostorom oziroma zastekljenim balkonom. Kot se spominja lastnik, je s to stekleno steno v temno dnevno sobo končno prišlo nekaj svetlobe. Še bolj pa je bil presenečen nad arhitekturno rešitvijo, za katero sam s prijatelji ni našel alternative.

»Kuhinjo so arhitekti premaknili v jedilnico, med zdaj združeno kopalnico s straniščem ter hodnikom pa postavili poševno steno, s čimer so našli idealno razmerje, ki je stanovanje precej bolj odprlo,« še dodaja. Tudi sicer v stanovanju ni drugih vrat kot v kopalnico in spalnico.

Kopalnica je po novem združena s straniščem. FOTO: Miran Kambič

Toda vse to ne bi bilo mogoče, če stanovanje že v začetku ne bi bilo kakovostno zasnovano. »To novo razporeditev nam je omogočil sanitarni vozel v sredini s kuhinjo, ločenim straniščem in kopalnico. Vnovič se je pokazalo, da je bila zasnova stanovanj, zgrajenih v socializmu, v resnici zelo kakovostna, tudi trajnostna, saj z zgolj manjšimi posegi omogočajo prilagajanje različnim življenjskim obdobjem in situacijami. Tega pa ne morem trditi za večino novogradenj, ki imajo zelo določen tloris,« je poudaril arhitekt.

Kuhinjo so iz ozkega hodnika prestavili v jedilnico. FOTO: Miran Kambič

Za svetlo pohištvo so se prav tako odločili zaradi orientacije proti severu oziroma pomanjkanja naravne svetlobe. Izbrali so jesenov furnir, obdelan z rotacijskim rezom, kar mu daje nekaj rustikalnosti. Hkrati so iskali nekaj pridiha etna, ki bi vse skupaj – še z afriškimi maskami, kipci, drugimi spominki pa tudi gramofonskimi ploščami nekdanje lastnice – povezal v novo zgodbo in dom z značajem. Tako so se odločili za sodobne omarice v kombinaciji z ratanom in po arhitektovih besedah je nastalo sveže domovanje z nekaj karakterja.

Svoje mesto sta v njem našla tudi svetilka in stol, ki ju je Aleš oblikoval z bratom Boštjanom Gabrijelčičem, prav tako arhitektom. Kot izziv, o katerem premišlja sleherni arhitekt, sta med pandemijo, ko je bila družba zaprta in ni bilo mogoče poslovati, zrisala stol C2210 (ime je dobil po datumu, ko je nastal). Nato sta poiskala varilca, izdelali so kar nekaj prototipov, danes pa ga izdeluje podjetje Donar. Je iz nerjavečega jekla in čeprav se zdi na prvi pogled zelo neudoben, je v resnici prijeten za sedenje, še dodaja Gabrijelčič. V marsikateri interier so ga že postavili tudi njihovi kolegi. Podobo stanovanja pa so zaokrožili še s keramičnimi svetili in umetniškimi deli oblikovalke Tanje Gabrijelčič, ki ustvarja pod imenom NewObjects.

Navdušen predvsem nad novim tlorisom

Kot priznava naročnik, mu je najbolj všeč brezokvirna zasteklitev med dnevno sobo in balkonom, v kateri se zdi, kot bi lesena balkonska vrata lebdela. Dnevna soba je prostor, kjer se najraje zadržuje, pred prenovo pa je bilo ravno nasprotno tako zaradi temnega pohištva kot zasteklitve z masivnimi okvirji, zaradi katerega je bilo še sredi sončnega poletnega dne v stanovanju temno kot zvečer. »Pogosto se usedem na kavč in vadim kitaro. Včasih, ko so obiski, pripravim šišo in posedamo kar na preprogi,« razkriva delček svojega načina bivanja.

Tropski vrt pa ni bila prva ideja, priznava. Na zastekljenem balkonu je nameraval postaviti kakšen stol in mizico, a ko je stanovanje dobivalo obliko, je ugotovil, da v pritličju s pogledom na garažo zjutraj ne bo srkal kave. Tako je padla odločitev, da ga napolni z rastlinami, ki jim zdaj družbo dela še deska za jadranje.

»Zelo navdušen sem predvsem nad novim tlorisom. V kopalnici in za pultom v kuhinji je tako končno dovolj prostora za več kot eno osebo. Vgradni hladilnik je zelo smiselno umeščen, ta prostor bi z druge strani – v kopalnici – drugače težko dobro izkoristili,« je povzel.

Vgradni hladilnik (na fotografiji lesen element na desni) je zelo smiselno umeščen, ta prostor bi z druge strani – v kopalnici – drugače težko dobro izkoristili FOTO: Miran Kambič

Po svojih izkušnjah in pogosto slišanih besedah tistih, ki so se že lotili prenove – »vse je šlo narobe, ampak naslednjič bom vedel, kako se zadeve pravilno lotiti« – vsakomur pred istim korakom svetuje, naj se obrne na tiste z izkušnjami. »Kdor nima nikogar, naj poišče arhitekta. Ti vedo, koga najeti, pogosto imajo tudi svoje najljubše izvajalce. Vsa dela, za katera se dogovorite z izvajalci, naj bodo na papirju, tudi če se sliši še tako trivialno ali samoumevno. Izvajalci pogosto stvari ne ocenijo dobro ali pa imajo preveč strank hkrati in ustne dogovore tudi pozabijo,« je strnil nasvete.

Opomnil je še, da se je treba zavedati, da bo izvedba na koncu trajala približno dvakrat dlje, kot je bilo pričakovano. »Tako da ne imejte preveč optimističnih načrtov o času vselitve.«

Stanovanje Tropski vrt

Projekt: zasebni

Velikost: 55 m²

Idejna zasnova: Boštjan in Aleš Gabrijelčič, biro Arhitektura

Leto izvedbe: 2022