Razgled na Gregorčičevo smaragdno lepotico

Simon Gregorčič je pred stoletjem in pol spisal hvalnico smaragdni reki, ki teče po zahodni Sloveniji in severni Italiji. Sočo je orisal kot krasno in bistro hčer planin. Danes je Posočje eno najbolj obiskanih turističnih območij v Sloveniji, Most na Soči s svojimi vedutami pa priljubljena izletniška točka obiskovalcev iz vse Slovenije.

Morda bo kljub temu za kakšnega navdušenega hodca prijetno presenečenje bolj ali manj neznana, a sapo jemljoča razgledna točka na Senici. Pogled na akumulacijsko jezero oziroma Soško dolino bo vreden strmega, približno uro dolgega vzpona, med katerim opravimo z dobrimi 400 metri višinske razlike.



Izhodišče je parkirišče v vasi Modrej. Mimo prvih hiš smuknemo po stopnicah in se obrnemo v desno ali pa za začetne orientacijske napotke poprosimo domačine. Ko dosežemo obronke gozda, nas tabla že usmeri na razgledišče Senica (60 minut). Pot je markirana le v zadnjem delu, a je vseskozi dobro uhojena, zato ne moremo zaiti.

S Senice, ki naj s 658 metri nadmorske višine nikar ne zavede, da bo povprečno pripravljen pohodnik pot zmogel čisto na mah in malodane stekel na vrh, je čudovit razgled na smaragdno Sočo (vedno znova me preseneti, kako zelo ji ustreza pridevnik, s katerim jo opisujemo), Kaninsko pogorje, Tolmin in okoliške vasi. A tudi pot sama bo za ljubiteljske botanike in zgodovinarje zanimiva. Ostaline prve svetovne vojne so na vrhu še danes vidne prostemu očesu. »Tod sekla bridka bodo jekla, in ti mi boš krvava tekla: kri naša te pojila bo, sovražna te kalila bo!« je pisal Gregorčič.

Čudežna tisa med jelkami

Senica skriva tudi botanično zanimivost – rastišče tise z največjim številom teh iglavcev na enem mestu v Sloveniji. Strupeno drevo, ki so ga zaradi njegovih značilnosti v zgodovini tako »častili«, da so ga skoraj iztrebili, je zdaj zavarovano. Tisov les je žilav, a prožen, zato so ga stoletja uporabljali za izdelavo orožja, pozneje tudi pohištva. Menda so tiso v pradavnini častili kot sveto drevo – v grški in rimski mitologiji je bila pot v kraljestvo mrtvih obdana s tisami, nič drugače pa ni, ko se vzpenjate na Senico.

Med prvo svetovno vojno je bil tukajšnji gozd močno poškodovan, čez pobočje je namreč tekla druga linija avstrijskih položajev. »Kaj trudno lezeš in počasi, zakaj so tožni tvoji glasi? Težko se ločiš od hribov, zibelke tvojega valovja? Mar veš, da tečeš tik grobov, grobov slovenskega domovja?«

Na informativni tabli ob poti izvemo, da danes sestoj jelke, ki mu je v spodnjem sloju množično primešana tisa, porašča okrog 14 hektarov jugozahodnih pobočij Senice med 200 in 550 metri nad morjem. Starost jelke je od 100 do 120 let. Leta 1998 so na Senici speljali gozdno cesto, s sečnjo pa poskrbeli tudi za obnovo gozda, vendar se jelka v nasprotju s tiso slabo pomlajuje.
Tik preden dosežemo cilj, razgledišče, prečimo daljinsko pot Juliano. Deseta etapa (od šestnajstih) namreč poteka med Grahovim ob Bači in Mostom na Soči in pohodnika prek točke na Senici pripelje v dolino Soče.



A Juliana trail bo dogodivščina za kakšnih drugih par tednov (in vrstic), zdaj smo na Senici. Razgled z nje je imeniten, med drugim se pred obzorjem Kolovrata dvigata gozdnata hriba Bučenica in Cvetje. Iz zgodovinskih virov, ki jih hranijo v Malem muzeju soške fronte na Mostu na Soči, izhaja, da slednji upravičeno nosi svoje ime, pred stoletjem je bil namreč še popolnoma gol.

Ta golota pa ni bila po volji vojski, saj je bila kot na dlani italijanskim letalskim opazovalcem. Do avgusta leta 1917 je bilo območje, kamor zremo s Senice, v mrtvem kotu in tako nedosegljivo topničarjem na Kolovratu, po prodoru na Banjško planoto pa so se razmere spremenile, saj so Italijani lahko zaledje obstreljevali z boka.

Na tiste čase zdaj opozarja le še informativna tabla na vrhu. Okolica razgledišča je lepo urejena, čista, zato pohodniku zlepa nič ne zmoti duševnega miru, kakor ga je Goriškemu slavčku. Akumulacijsko jezero pa temno zeleno in povsem mirno počiva pod nami. »Rad gledam ti v valove bodre, valove te zelenomodre: temna zelen planinskih trav in vedra višnjevost višav lepo se v njih je zlila; na rosah sinjega neba, na rosah zelenih gora lepoto to si pila – krasna si, hči planin!«

Lucija, ki si je iztaknila oči, in Kosmačev Ciril

Ob vračanju si tik pred parkiriščem vzemimo še nekaj minut za ovinek k izviru Pod grmom. Pri enem od osvežilnih vodnih izvirov, s katerim se ponaša okolica Mosta na Soči, je energijska točka. Izvir ne presahne niti v najbolj sušnih obdobjih in vse leto ohranja konstantno temperaturo vode. Tekočina, ki naj bi bila zdravilna, se v globini zemlje pri pretakanju čez naravno bioenergetsko močno območje napolni s to energijo in jo na izviru prinese s seboj. Menda bomo tudi mi deležni te energije, če popijemo kozarec vode oziroma si z njo splaknemo obraz in oči.



Legenda sicer pravi, da si je sveta Lucija, zavetnica Mosta na Soči, rojena okrog leta 286 na Siciliji, sama iztaknila oči in jih poslala nesojenemu snubcu. Tako se je hotela izogniti prisilni poroki s poganskim mladeničem; umaknjena v deviško življenje je ohranila tudi krščansko veroizpoved. Sveta Lucija so predvsem v italijanski likovni umetnosti že zgodaj upodabljali s pladnjem in očmi na njem. Energija, ki se pretaka okrog izvira v Modreju, naj bi delovala enakomerno na vse čakre našega telesa. Škodilo vam torej zagotovo ne bo, če si boste Pod grmom splaknili vsaj dlani in pomeli oči po prijetnem pohodu.



S temi kraji je poleg Gregorčiča neizbrisno povezan še najmanj en velikan slovenske književnosti, namreč pisatelj Ciril Kosmač. Čez nekaj dni bi morali izpeljati pohod po njegovi učni poti od Dolenje Trebuše mimo pisateljeve rojstne hiše v Bukovici na Slapu in naprej do Tolmina, a so ga morali organizatorji zaradi epidemije znova odpovedati.

Lahko pa vzamete pot pod noge in po osvojitvi Senice opravite še nekaj kilometrov (ravninske) poti ter si v spomin prikličete vrstice iz Kosmačevega Pomladnega dne: »Zaprl sem oči, srce in vse telo pa mi je prepojilo tako močno čustvo mirne in čiste sreče, da sem si moral kar glasno povedati: 'Doma sem vendar!'«