Svet tihih gozdnih poti in samot­nih kmetij, kjer boste le stežka srečali živo dušo, razen ptic in sem pa tja jelenjadi, je konec zahodne Slovenije, kamor vas vabimo tokrat. Bevkov vrh je 1051 metrov visok in precej obiskan vršac, vendar se tudi v teh časih najdejo trase, na katerih boste več ur sami s seboj. Takšna je ena najdaljših poti, ki vodijo na ta vrh. Pot z Želina oziroma Straže vam bo v eno smer vzela približno tri ure – ampak, kakšne krasne tri ure bodo to!

Čeprav bi bil prva asociacija na Bevkov vrh, najvišji v grebenu, ki ločuje doline Idrijce, Cerknice in Hobovščice, zelo verjetno pisatelj France iz Zakojce, hrib ni dobil imena po njem, pač pa po kmetiji tik pod vrhom. Profesor Marko Razpet je pred leti pisal, da je v starih kartah Bevkov vrh imenovan celo Belek.

Kopasta, z gozdom poraščena grba v jugovzhodnem delu Cerkljanskega hribovja bajnega razgleda sicer ne ponudi, zato se bodisi ustavite na razglednem slemenu pri kapelici, od katere vas bo do vrha ločilo še slabih deset minut, bodisi se vrnite k njej in se na klopci naužijte miru in svežega zraka. Oko se bo ustavilo na Kojci, Poreznu, Blegošu in Ratitovcu, pa Spodnjih Bohinjskih gorah s Triglavom v ozadju, ob jasnem vremenu boste uzrli Krn, Matajur, Kanin.

A vrnimo se – na izhodišče. Najkrajše trase, dolge uro in pol, vodijo na Bevkov vrh s Sovodnja, Podlanišča in iz Jazen, če pa imate čas in voljo ter nekaj telesne pripravljenosti, zagrizite v kolena na Želinu. Opravili boste dobrih 800 metrov višinske razlike, zato je pot primerna za res dobro pripravljene pohodnike, vsaj na začetku namreč strmina lep čas ne popusti.

Mohoričev božji podpis

Razgibana pot vas bo po kakšne pol ure hoda od izhodišča privedla do cerkve svetega Pavla na Straži (na približno 450 metrih nadmorske višine), od katere se že odpre lep pogled na okoliške hribe in zaselke. Kar nekaj sakralnih objektov na Cerkljanskem je umak­njenih iz središča vasi, stojijo sredi polja, travnikov, stran od hiš, tudi omenjena cerkvica se pne v samoti na hribu. Postavili so jo v prvi polovici 16. stoletja, v 18. pa so jo preuredili in povečali. Na zunanji strani prezbiterija so odkrili freske Jerneja iz Loke, ki je poslikal številne od cerkljanskih cerkva.

»Baročni oltar s konca 19. stoletja je delo Jožefa Štravsa, Cerkljana, ki se je podobarstva učil pri mojstru Tavčarju v Idriji. Med drugo svetovno vojno so nemški vojaki za potrebe oboroževalne industrije po cerkvah pokradli številne bronaste zvonove, tudi na Straži so odstranili dva manjša – eden jim je zdrsnil po strmem pobočju proti Idrijci in se raztreščil. Nekateri domačini imamo koščke zlitine, ki jih je našim prednikom uspelo pobrati, še shranjene,« pripoveduje domačinka Urška Lahajnar Ubajiogu.



Pisatelj Ivan Mohorič je v svoji knjigi V zvezdi piše vse: priročnik za prostozidarske mojstre omenil pet cerkva, ki naj bi tvorile tako imenovani prostorski pentagram, oziroma kot je zapisal, božji podpis. Pentagram sestavlja pet točk, v tem primeru pet objektov, od katerih vrh predstavlja duha, druge pa zemeljske elemente: ogenj, zrak, zemljo in vodo. Sv. Pavel po Mohoriču tako simbolizira element zraka, cerkev sv. Uršule v Jagrščah element zemlje, sv. Jurij v Šebrel­jah ogenj, sv. Ivan oz. sv. Krstnik v Šebreljah vodo in cerkev sv. Urha v Ravnah duhovnost (duha).

Če ste kakšen dan že izkoristili za potep po mulatjeri od Reke k svetemu Ivánu, ki slovi kot kraj z izjemno dobro energijo, potem vam bosta tudi spokoj in tišina, ki obdajata svetega Pavla, všeč. Urška Lahajnar Ubajiougu pravi, da je sveta maša v cerkvi trikrat na leto – ob Pavlovem prazniku konec januarja, konec junija, ko obhajamo dan sv. Petra in Pavla, t. i. vaški »somn« pa je zadnjo nedeljo v avgustu: »Znano je, da je bil že pred nastankom cerkve vrh vzpetine pomembna točka, saj so po vsej dolini Idrijce v času otomanskih napadov na vrhovih vzpetin vzdrževali pripravljene kresove, da bi se ob bližajoči se nevarnosti s prižiganjem ognja obveščali med sabo. Kot vemo, otomanske čete v naše kraje niso nikoli zares zašle.«

Zaganjalka, Zaganjavca

Nekaj minut za oddih na tem lepem kraju pohodniku dobro dene, preden znova vzame pot pod noge in ga ta pripelje v Volkovo grapo blizu domačije Zakrog, kjer je izvir Zaganjalke, Zaganjavce oziroma Zaganjalščice (661 metrov n. m.). Naravna znamenitost Cerkljanskega izvira pod Lajšami, v Idrijco pa se izliva tik pod Pirhovim klancem na Želinu. Gre za zanimiv hidrološki pojav, za katerega je značilno spreminjanje pretoka vode. Zaradi posebne sifonske povezave vodnih votlin pretok v krajšem ali daljšem presledku najprej narašča in nato upada, kot bi se voda »zaganjala«. Ob običajnem pretoku traja sedem minut, da presahne in znova pridre iz globine.

Natural sight - spring Zaganjalka from Danilo on Vimeo.

Prav po cerkljanski Zaganjalki so v slovenskem strokovnem izrazoslovju dobili ime vsi izviri takšnega tipa. Urška Lahajnar Ubajiogu pojasnjuje, da »je ta potok izjemno hudourniške narave in je že večkrat pokazal svojo uničujočo moč, ko je v kratkem času padla velika količina padavin. Zanimivo je, da je temperatura vode pri izviru poleti nižja kot pozimi.« V sodelovanju z LTO Lau­far Cerkno načrtujejo označitev prve, krožne poti, usmerjevalne table do Zaganjalščice in cerkve svetega Pavla so razen pri glavni cesti že postavili.

V to, koliko je resnice v eni od spletnih pripovedk iz arhiva LTO Laufar Cerkno, da je potok dobil ime po »babi«, ki je hudiču na ušesa nosila grehe vaščanov, tudi takšne, ki jih niti storili niso, se nismo spuščali. Je pa, če drugega ne, zgodba zanimiva in po eni strani prav poučna. Ko je zlodej namreč uvidel, da ga hudobna vešča prinaša naokrog in da krajani niso vedno krivi vsega, kar jim je poočital, jo je v strašni jezi z jezikom potunkal globoko v grapo. Nastal je izvir, ki se ob vsaki njeni spokoritvi grehov »zažene« na plan.

Pot vseskozi dobro označena

Od Zaganjalke vodi pot naprej po cesti, po nekaj zmerno strmega vzpona doseže domačijo Zakrog in kmalu tudi kmetijo Na Ravan (875 metrov nadmorske višine), ki slovi po siru, jogurtih in drugih mlečnih izdelkih. Gostoljubni lastniki vam bodo, čeprav zunaj »uradnih ur«, na široko odprli vrata, zato si pustite nekaj prostora v nahrbtniku (in želodcu, če si boste zaželeli pokušine).

Kakšnega pol kilograma dodatne teže, ki jo boste nesli nazaj v dolino, bo odtehtalo uživanje v domačih dobrotah. Od kmetije do vrha vas bo čakal le še vzpon do kapelice, kjer boste našli žig Slovenske planinske poti in vpisno skrinjico, če boste imeli srečo z vremenom, pa tudi omen­jeni prelep razgled na okoliška hribovja.

V tem času izpod snega že kukajo žafrani, vijoličasta preproga vas bo zamotila, da zadnji klanec ne bo prehud. Zgolj kot zgodovinska zanimivost – na Bevkovi domačiji je bila po kapitulaciji Italije pomembna partizanska postojanka, v kateri so oblikovali različne vojaške enote, na Bevkovem vrhu pa najpomembnejša obrambna postojanka primorskega partizanskega središča Cerkno. Pot od izhodišča do končnega cilja in nazaj je vseskozi dobro označena, na nekaj mestih se boste sicer morali malce bolj ozreti naokrog, tudi dva spusta naj vas ne zavedeta. Sledite markacijam in ne boste zgrešili.