Čeprav Hudournik z debelo snežno odejo v teh dneh ni prav prijazen, je zaradi tišine in izjemnih razgledov na zasnežene vršace pohod nanj prav v tem času posebno doživetje – če ste telesno dobro pripravljeni in gaziti na 1148 metrov nadmorske višine za vas ni prevelik napor. Drugače pa raje počakajte, da sneg skopni in bo vzpon na hrib, ki je najlepša razgledna točka Vojskarske planote, mnogo lažji. Ima pa ta del Slovenije tudi nekaj drugih privlačnih točk, ki v prijaznejših letnih časih privabljajo obiskovalce, od kolesarjev do pohodnikov, z nekaj raziskovalnega duha.

Domačini v šali rečejo, da se na Vojskem ne kuri v peči samo od sv. Jakoba (25. julija) do sv. Ane (26. julija). En samcat dan torej. Glede na to, da govorimo o najviše ležeči vasi na Primorskem, usidrani na 1083 metrih, bi to čisto lahko držalo, sploh zdaj, na vrhuncu zime, ko ti konci ponujajo obilo smučarskih, smučarskotekaških in pohodnih užitkov. Za zadnje skrbi predvsem Hudournik. Zravnan vrh se mogočno boči nad prelazom Oblakov Vrh, ki je priročno izhodišče, če jo želimo mahniti na omenjeni tisočak.



Prijeten, uro in pol dolg sprehod poteka večino časa po širokem kolovozu, zato je vrh priljubljena pohodna točka tudi za družine z malimi otroki. Pot z Oblakovega Vrha v nasprotju s tisto iz središča vasi ni označena s planinskimi markacijami, a se kljub temu ne morete izgubiti – sledite cesti, ki vas bo pripeljala na vrh planote, nato zavijete levo v gozd in po približno 15, 20 minutah boste (za še enim levim ovinkom) prispeli na vrh.

Botanično kraljestvo

Ali je tisočak dobil ime po kakšni hudi uri, ki je v preteklosti morebiti divjala v teh koncih, ni znano. Razgled z vrha je v jasnih dneh izjemen, čeprav se tudi že na poti navzgor oči lahko napasejo na bolj ali manj oddaljenih sosednjih vršacih. Vseskozi se enakomerno dvigujemo v naročju dolin Kanomljice in Hotenje, oblikovanih v coni Idrijskega tektonskega preloma, ki se razteza iz Kanomeljskega Razpotja čez Oblakov Vrh proti Dolenji Trebuši. V lepem vremenu zremo v vrhove Kanina in Krna, Triglava, Črne prsti, Porezna in Blegoša pa vse do Kamniško-Savinjskih Alp.

Vendar ​Hudournik ni znan zgolj po čudovitih razgledih. Pozimi narava sicer počiva, a na pragu pomladi in poletja se botanična pestrost tega dela sveta pokaže v vsej svoji lepoti. Izkušene oči ljubiteljev flore bodo uzrle oblasto kukavico, šmarnice, alpsko veleso, na travniku naj bi bilo celo rastišče kranjskega jegliča, kar je za ta endemit prava redkost. V pomladnih dneh jo nekaj korakov z makadamske poti nekje na polovici pohoda mahnite desno proti zapuščeni stari hiši in se boste lahko okopali v množici telohov. Pod Hudournikom so naravna nahajališča ruševja in alpskega macesna, ena redkih zunaj ozemlja Alp. Če se boste nanj odpravili v času zorenja malin, se jih boste med potjo lahko dodobra najedli.

Za klopi, mizo in šnapcomat na vrhu, kjer se pohodniki lahko okrepčajo, so poskrbeli domačini, ki so na Vojskem tudi sicer sila dejavni. Vas je čudovito urejena in ponuja pravi odklop od ponorelega sveta. Lepo urejene tekaške proge v bolj običajnih zimah, kot je tokratna, obiščejo trume smučarskih tekačev, med katerimi je največ rekreativcev. Po dolini Idrijskega preloma do Vojskega je speljana tudi kolesarska pot v dolžini dobrih 30 kilometrov, ki je s slabimi 700 metri višinske razlike precejšen izziv za navdušence nad vrtenjem pedalov.

Gačnik s slapovi

A spustimo se nekoliko niže. Hudournik namreč ni vse, kar ponuja Vojskarska planota. Soteska Gačnik naj bi v stari Avstro-Ogrski veljala za drugo najhujšo grapo. Potok Gačnik, z brzicami, tolmuni in kar 14 slapovi leži prav na robu Vojskarske planote. Vendar pozor! Lahko dostopna sta zgolj dva njegova slapova – Gačniški in Brdarjev slap. Drugi je dobil ime po kmetiji Brdar (na ogled vam ponujajo zbirko domačega orodja in staro kovačijo) na izrazitem sedlu grebena med Bendijo in Brdarskim vrhom. Kar nekaj italijanskih obiskovalcev se na vrhuncu gobarske sezone po planoti potika zaradi gob, ljubitelje zgodovine bo brez dvoma pritegnila Partizanska tiskarna Slovenija.



Turistični vodnik Urban Šlabnik je povedal, da so predvsem tuji turisti, ki obiščejo ta del idrijske občine, navdušeni nad Gačnikom. »Nekateri, ki se pri nas mudijo dlje časa, si en dan vzamejo samo za Vojskarsko planoto. Običajno jih usmerim na krožno pot iz vasi do Hudournika in potem mimo Gačnika nazaj na Vojsko. To je približno 14 kilometrov razdalje in je kar precejšen podvig. Vse točke jih navdušijo, najbolj pa so presenečeni, da v Gačniku pri zgornjih dveh slapovih ne srečajo nobenega turista. To jim res veliko pomeni.«

Mir in tišina sta brez dvoma največji dodani vrednosti Vojskega z okolico in tega se zavedajo tako domačini kot tuji obiskovalci. »Vojskarska planota je zelo zanimiva za tujega turista, vendar ne za čisto vsakega. Ker je turistično nerazvita, je privlačna za določen tip obiskovalca, saj da občutek, da človek odkriva nekaj neznanega. Za tuje goste sta to Hudournik in Partizanska tiskarna Slovenija, Slovenci so zagreti za slapove, lokalni obiskovalci pa za snežno jamo pod Štrangelom.« Želja po raziskovanju in odkrivanju neznanega prav gotovo prednjači pri vseh, ki so se po hudo ovinkasti in ozki cesti pripravljeni od daleč ali blizu pripeljati v ta del sveta. A v zameno dobijo veliko in še več.