Takoj ven, v naravo, utrudit telo in duha!

Medtem ko se po najboljših močeh skušamo držati načela #ostanidoma, psihologi med drugim opozarjajo na pomen gibanja v naravi, seveda ob upoštevanju ukrepov za zajezitev koronavirusa. Za ljudi, ki se znajdejo v stiski, so v občinah poskrbeli na različne načine. V tolminski otrokom in starejšim podporo po telefonu ponuja psiholog, gorski reševalec in učitelj na osnovni šoli Franceta Bevka Žarko Trušnovec. Med marcem in majem, v času prve karantene, je sprejel okrog 220 klicev, tudi takšne, ko se je človek na drugi strani spopadal s samomorilnimi mislimi.

Ena od dveh telefonskih številk, na kateri lahko pokličejo občani, je bila marca namenjena otrokom in staršem, nato pa je tolminska civilna zaščita odprla še eno za preostale prebivalce. »Takrat je bilo klicev veliko, saj je bila situacija povsem nova, zdaj dobim kakšnega na dan. Vsi že približno vemo, kaj nas čaka. Pričakujem pa, da jih bo v prihodnjih dneh več, ljudje so vsega naveličani, nekateri tudi že obupani,« pripoveduje Trušnovec.

Na vprašanje, s kakšnimi težavami so se nanj spomladi obračali starši, pojasnjuje: »Na začetku so želeli vedeti, kako naj se o tem, kar se dogaja, pogovarjajo z otroki. Če jih otrok recimo vpraša, ali bo umrl, pa zakaj ne sme k noni, ali bo ona umrla. Smrt je v naši kulturi že dolgo tabu, zato so bili zmedeni, kako ravnati.« Dopovedoval jim je, da morajo otroku prikazati realno sliko: 'Ja, tudi ti boš umrl, ampak z malo sreče še zelo dolgo ne.'

Pesimizem na dolgi rok

Sprejemal je tudi klice starejših ljudi, ki so zatrjevali, da jim ni hudega, vendar težko prenašajo zaprtost med štiri stene. »Dal sem jim navodila, naj takoj obujejo čevlje in odidejo v gozd. Vsak dan naj hodijo dve uri, skuhajo kosilo, nekoga pokličejo ali mu napišejo pismo,« jim je polagal na srce. Kljub ukrepom se, sploh v Posočju, najdejo območja, kjer ni žive duše in je človek lahko sam s seboj. Bila sta celo kakšna dva zelo resna klica na pomoč, tudi s samomorilnimi nagnjenji. Trušnovčev nasvet je bil enak: takoj ven v naravo, utrudit telo in duha! Kot pravi, so se ljudje potem v resnici počutili bolje, z osvoboditvijo izmed štirih sten je prišla tudi sproščenost misli.

Zdaj ko smo znova zaprti v meje lastne občine in so pred nami za nameček še dolgi jesenski in zimski večeri, psiholog opozarja, da se utegnejo stiske ljudi spet poglobiti. »Če v tem času, ko se je dan občutno skrajšal, ne izkoristiš svetlobe, si res ves čas zaprt notri. Zato bi morali še toliko bolj poudarjati, da je treba iti ven, si izboljšati imunski sistem, uživati na soncu, seveda ob spoštovanju vseh varnostnih ukrepov.«

Prihodnji meseci bodo prinesli temo, meglo in dež, tesnoba v ljudeh se bo zelo verjetno povečala. Kaj torej svetuje vsem, ki smo spomladi lahko vsaj sanjali, da nas čakajo dolgi poletni dnevi, zdaj pa so sanjarije malce bolj »prizemljene«? »Čisto dovolj je, da se z novicami seznanimo enkrat na dan. Katastrofičnih poročil nam ni treba poslušati petkrat. Premalo je tudi pozitivnih sporočil. Zakaj se ne bi poročila začela na primer s tem, koliko bolnikov je prebolelo covid-19, namesto z vsakodnevnim rekordnim številom okuženih in umrlih? Na dolgi rok to res prinaša samo pesimizem,« sogovornik tudi medijem nastavlja ogledalo.

Trenutki, ki naredijo dan

V Baški grapi se v teh dneh spoprijemajo z velikim številom okuženih med stanovalci doma starejših občanov na Petrovem Brdu. S koronavirusom je okuženih 86 od 93 stanovalcev in deset zaposlenih, zato se bo bržkone na Žarka Trušnovca obrnil tudi kakšen zdravstveni delavec. Res jim ni lahko, delati z ljudmi, ki preživljajo stiske in se spopadajo s strahovi, ni enako kot preživeti osem ur v tovarni. Njegov nasvet zanje je podoben drugim – poskrbeti morajo zase in paziti, da ne pregorijo. Njihovega dela namreč ne more opravljati vsak, zato je še kako pomembno, da »obdržijo glavo nad vodo«.

Telefonska številka je odprta za vse. Šolarji, kot pojasnjuje psiholog, so marca in aprila klicali tudi samo zato, da so mu zaupali, kako jim povezava s spletom ne dela ali da jim je odpovedal računalnik. Želeli so si z nekom poklepetati; da se je na drugi strani oglasil pedagog, ki ga poznajo, je vse skupaj olajšalo. »Spomladi je bila pri šolarjih velika težava, da učitelji niso bili pripravljeni na nenadno zaprtje šol, nalagali so jim preveč stvari za tak način šolanja na daljavo. To se je nato sčasoma uredilo,« pripoveduje.



Tudi drugim občanom, ki Trušnovca srečujejo na ulici, osebno poznanstvo ni preprečilo, da ga ne bi prosili za pomoč, kvečjemu nasprotno. »Telefon je sicer nehvaležen, ker sogovornika ne vidiš, ne da se vzpostaviti očesnega stika in le približno lahko sklepaš, kaj tisto, kar je izrekel, v resnici pomeni. Če se mi zdi, da je stvar bolj resna, ponavadi prosim za elektronski naslov in pošljem kakšen članek, ki sem jih zbral s kolegi med prvo karanteno. Če človek nekaj prebere in ponovno pokliče, se je veliko lažje pogovarjati.« V omenjenih člankih so razumna navodila, kako ravnati in paziti nase.

V tem obdobju, še opozarja nekdanji predsednik tolminske gorske reševalne službe, si je nujno treba vzeti čas za vse tisto, kar nas spravi v dobro voljo, pa naj bodo to knjige, glasba ali uživanje v hrani. Vsakdanje, na videz banalne podrobnosti, ki »naredijo dan«. Pogovor, bodisi s kakšnim strokovnjakom ali z družinskimi člani, naj prav tako ne manjka – veliko namreč naredimo že s tem, da damo stisko iz sebe. Ohranimo pri tem optimizem, ne pozabi poudariti psiholog. Tudi koronavirus bomo nekega dne zagotovo premagali in zaživeli kot prej.