Mir

Menda si moramo izbiti iz glave stare predstave in ne smemo več niti blebetati miru, če nočemo, da nas osramotijo na križu. Pacifizem je mrtev, prenekateri filozof razloži in še zasmehuje s primeri iz preteklosti, da ni nič drugega kot samo blodnja naivnih, intelektualno šibkih, ki ne razumejo, in strahopetnih, ki bi se skrivali, če ne kar zagovornikov zločinov, da ne rečemo kapitulantov in kolaborantov. Svet se tektonsko spreminja, sever pada na jug, vzhod vleče na zahod, zato nikar jokati, vsaj na glas ne, za minulimi časi »brezvetrja«. Pacifizem pač ni samo besedno zagovarjanje miru, ampak tudi praktičen pristop: ne narediti nič proti vojni (kar pa, kakor so pred kratkim teoretizirali v francoski reviji Philosophie, pomeni spodbujati barbarstvo).

Gornjega cinizma se oprijemam zato, ker mi ni všeč občutje, da nas čedalje manj prizadene, kaj grozljivega se spet dogaja tudi čisto blizu nas. Prve dneve in tedne smo jokali nad nedolžnimi žrtvami, za ljudmi in nič krivimi živalmi, zdaj smo se – po svoje najbrž prav, saj drugače bi zblazneli – na vojno, ki menda ni vojna, malone navadili. Nikjer medijsko zaznanih pozivov k miru, nobenih množičnih zborovanj, zanimivo, celo sabotaž in, hvala bogu, tudi terorističnih napadov ni. Pa ne razsaja nevojna samo zato, ker ne reče bobu bob agresor, ampak ker tudi nasprotna stran ribari v kalnem: nismo v vojni, čeprav smo v njej aktivni ... s pošiljanjem orožja, sankcijami. Klasična vojna in mir nista več antagonizem, med njima ni meje, druga z drugim sta pregnetena kot še nikoli. Ali kot zmeraj.

Preletim gimnazijske učbenike otrok za zgodovino in najdem v njih vojno na vojno. Pomislim na vse travme navadnih nesrečnikov, tudi teh, ki imajo prav zdaj smolo, da se človeštvo od blizu in na daleč prelomno pobija na njihovih tleh, na trpljenje, ki se bo prenašalo iz roda v rod – in se že ves čas. V nemoči se sprehodim čez polje, srečna, da je cvetno.