Navdih

Postavim ju skupaj, krasni Ecovi knjigi, Zgodovino lepote in Zgodovino grdega. Vsaj v slovenski različici sta približno enako debeli, no, grdote je nekaj zanemarljivih strani več. Potem skrenem stran nazaj v vsakdanji svet, žurnalistično ali literarno popisan do potankosti, pa vendar vedno znova na začetku, in se vprašam, koliko je še mogoče povedati lepega. Se kakor otrok in kot po vegasti lestvi prebiti do neznanega podstrešja, dvigniti pokrov, premagati še nekaj klinov, stopiti čez, potem pa se znajti v pravljici, ­disneyjev­ski, tako kičasti in tako prijetno sladki hkrati, med skrinjami s kovanim okrasjem, polnimi zgodb, starih, a neodkritih, zaprašenih, in vendar na novo zanimivih. Za navdih gre, ker je lep, samo za to. Kaj navdihuje človeka pri vsem, kar počne, in kaj inspirira človeštvo na poti, ki si jo utira?

Koga ni strah za navdih? Da bi pošel, da bi se, morda z leti, izpel, da bi mu ga kdo vzel. Navdih je gorivo, gonilo, gibalo, poganjalo, v paru s čudenjem – vzrok za vse, kar nekdo da od sebe ali zmore iz sebe iztisniti družba. Navdih je vezivo. V samoti, tudi osami, samoizolaciji je resda mogoče kaj ustvariti, ne pa najbrž kreirati, širokogrudno in na veliko, za prihodnost. Vedno znova porojen navdih, ki da roko drugemu, vodi naprej, iz posušenih vej ne bo nikoli več soka.

Zaprem ju skupaj, poučni Ecovi knjigi. Po svoje poenostavim: navdih je vselej lep, četudi ga poraja pošastno grdo. Da in ne obenem, pomislim. O vojni, na primer, in vsem, kar strahotnega prinaša, lahko brez časovne distance poetično jokajo najbrž le nesrečniki iz prve vrste, iz prve roke. Vse drugo se bere kot zavržen narcizem, zveličavno pristavljanje piskrčka na daljavo, v imenu kvaziumetnosti. Tak navdih je brezčuten, čeprav pripoveduje sočutno.

Na lepi strani življenja je navdih nuja (na grdo stran si tako in tako ne more želeti nihče). A ni vsak navdih kot odpiranje čudovite skrinje na pravljičnem podstrešju: zato ker ni vsak navdih zares pravi.