Literarni turizem

Obiskati pisateljsko hišo pomeni iskati človeško navzočnost, je zapisala Évelyne Bloch-Dano, avtorica knjige Mes maisons d'écrivains. Že skoraj dvajset let jo nosimo s seboj, služi kot vodnik, kje v Franciji ali drugje je treba h komu: izjemna domovanja od Aragona do Zolaja so spremenjena v muzeje, v katerih se je mogoče ob knjigah dotakniti duš umetnikov, ki so človeštvo obogatili s toliko imenitne književnosti.

Gentlemanski prevarant navdihuje že več kot stoletje

Po širnem svetu pelje tudi vodnik​ Hôtels littéraires, voyage autour de la terre, v katerem avtorica Nathalie H. de Saint Phalle spomni, kdo od največjih književnih imen nekdanjega sveta je kdaj prenočil v katerem hotelu od Adena in Benetk do Züricha, s kom se je v njem podružil, kaj prav tam domislil in napisal, kateri literarni lik je bil kje spočet.

Da domovi in druge postojanke umetnikov in nič manj njihovih protagonistov dramijo domišljijo in s tem zanimanje za literaturo, se v Franciji zavedajo že leta: 1998. je bila osnovana Zveza pisateljskih hiš, literarni turizem se odtlej krasno širi, z njim pa najbrž vsaj malo še prodaja in branje knjig. Jules Verne je potegnil bralstvo na pot v središče zemlje, to pa se zdaj vabi k njemu v Amiens, da bi videlo, iz kakšnega okolja ga je tako nenavadno drugam odnašala fantazija.

Priznala bi, češ, seveda, saj to ni nič posebnega, tudi pri nas imamo slovenske literarne muzeje, če ne bi bila pred časom končno turistično v gradu Strmol, radovedna, kakšen je, po ponovnem branju To noč sem jo videl. Po vseh ogledih bolj ali manj skromnih slovenskih literarnih bajt, v katerih v primerjavi s Francijo večinoma ni videti veliko, gotovo ne zelo veselega, je v njem vsaj (še) kaj gosposkega. Zanimivo, da niso nekateri otroci, četudi že pri koncu gimnazije, o gradu, literariziranem ne le enkrat, iz šole vedeli nič.

Literatura nas dela kolektivno svobodne, zanimive in večje le toliko, kolikor hočemo.