Kaos in kozmos

Če ne bi toliko opletala z besedami, bi se pozorneje osredotočala na dejanja in potem me morda ne bi izdala samodejnost: ti muhasti (ne)gibi, ki delajo po svoje, medtem ko se zavest ubada z nečim tretjim.

Ko sem pred tedni na vrvečem pariškem letališču Charles de Gaulle klepetala pred izhodom za Ljubljano, se nisem zavedela, da mi nekaj manjka. Rdečo računalniško torbo s prenosnikom, USB-ključkom in dvema knjigama sem pogrešila šele na letalu, med trpanjem nahrbtnika in tik pred zdajci kupljene periodike v prtljažnik nad sedežem. Tanek pisk v možganih – kaj pa zdaj – in blisk pri stevardesi, naj mi dovoli nazaj, da pregledam vse punkte do varnostno-kontrolne točke, kjer sem jutranje kolovratila. Ne, gospa, ne morete več z letala, a povejte, kaj pogrešate, da javim kolegom pred izhodom ... Nato smo poleteli, dopoldne je bilo krasno, kozmos se je zdel klasično urejen, kaos je ropotal le v moji glavi.

Kaj ne bi v takem fantazirala na vse strani in tako tudi, da je gotovo imelo prste vmes nezavedno, češ »kriva« je revija Lire, takrat sveže prebrana. Pisateljica Tatiana de Rosnay v njej pojasnjuje, zakaj je za literarni natečaj predlagala, da se začne z mobitelom, ki ga je nekdo pozabil v taksiju. Če ni to čudno povezano ... pogrešam več ljudi kot predmetov, potem pa berem o izgubi ključne sodobne novotarije in ostanem brez podobne še sama. In kako, da sta romana v moji kdove kje odloženi torbi naslovljena prav Loin (Daleč) in L'anomalie (Anomalija)?!

Brž po pristanku na Brniku se je začelo iskanje: pošiljanje sporočil na ustrezne digitalne platforme, a brez spodbudnega odziva, in telefonada, predvsem v prazno, dokler me ni čez deset dni razveselilo uradno sporočilo službe za najdene predmete pariškega letališča – torbo so našli in tudi vse popisano v njej. Zdaj je na poti domov in en kaotičen mini kozmos se posrečeno ureja. Zaradi dobrih ljudi.