Miti in banalije

Vse se mora spremeniti, da se ne spremeni nič, pravi citat – iz Geparda je, znamenitega romana Giuseppeja Tomasija di Lampeduse –, ki ga skoraj tako radi ponavljamo kot zlajnano Tolstojevo misel o srečnih družinah, ki so si (kdove, ali je tako) podobne, in nesrečnih, ki si (zakaj bi bilo s srečnostjo kaj drugače kot z nesrečnostjo?) niso ... Nič naj se ne predrugači v mitih, da se lahko pri človeku preobrazi vse, se da tudi zasukati misel.

Berem Orientalske novele Marguerite Yourcenar (v slovenščino jih je prevedla Nadja Jarc) in zabavljam čez čas, ki stoji, čez klišeje, ki se ohranjajo uročeni kot miti. »Tri mlade Američanke, v tesno prilegajočih se belih platnenih oblekah, so s prožnimi koraki stopale po obali, ki se je kopala v soncu, za njimi pa se je star nosač upogibal pod težo nakupov s tržnice. In kot tri dekletca, ki gredo iz šole, so se držale za roke. Ena je hodila razoglava, z vejico mirte, zataknjeno v rdečih laseh, druga je nosila na glavi ogromen mehiški sombrero, tretja je imela na glavi po kmečko zavezano bombažno ruto, sončna očala s črnimi stekli pa so jo zakrivala kot maska. Te tri mlade ženske so se nastanile na otoku. Na njem so kupile hiško, ki je stala na samem ...« je francoska pisateljica v zgodbi Človek, ki je ljubil nereide sredi tridesetih let preteklega stoletja opisala prizor z grškega otoka. Kaj ni tako, kot bi bilo danes, o, mamma mia, naj bo hiša najeta ali kupljena, dekleta iz Amerike ali od kod drugod?! Kaj čas stoji, medtem ko vsakomur prehitro odteka?

Mladenke Marguerite Yourcenar so obrnile na glavo življenje mlademu Grku, bogatemu sinu, in morda o(ne)srečile njegovo družino, zaradi deklet se mu je skisala pamet, vsaj v vasi so verjeli, da so ga pod vročim mediteranskim soncem uročile nimfe, ki so priplavale mimo ... Koliko razposajenih mladih (duš) od pamtiveka naprej se je že tako usodno morsko zacopralo?
Nič se ne sme spremeniti v mitih, da lahko ljubezen (tudi literarno) naprej preobraža ljudi.