Nekdo je še v gozdu

Sovraštvo je pravilo in ljubezen anomalija, je v eni od kratkih zgodb žalobno zaključil francoski pisatelj ruskih korenin Andreï Makine, pronicljivi opazovalec človeške duše, posameznikove in kolektivne. Kaj mu ne bi pritegnili, s cmokom v grlu, a po vsem zlu, ki ga od pamtiveka sejemo ljudje, in ob vseh uničujočih porazih, ki jih nemočno doživlja dobro, se pač ne da rezonirati drugače. Pa se bomo s tem kar sprijaznili, spet in znova, kakor da smo povsem nedovzetni za učenje in nesposobni (samo)refleksije?

V soboto zvečer si je bilo mogoče v Slovenskem mladinskem gledališču ogledati zares izjemno predstavo Nekdo je še v gozdu. Postavili so jo Katalonci (Gledališče Aurora, društvo Cultura i Conflicte, Katalonsko narodno gledališče), tudi pripeljali v Slovenijo (Delegacija katalonske vlade na Balkanu), ponudili pa kot del triptiha, kajti nekaj dni prej so predvajali še dokumentarni film in postavili fotografsko razstavo. Tematika, ki so se je lotili, je srhljivo boleča, a še vedno precej tabuizirana: umetniki so z največ občutljivosti, kar je je premoči, nežno, mehko, neposnemljivo čuteče ... uprizorili najbolj strahotno sistematično posiljevanje žensk med vojno morijo v Bosni in Hercegovini. V teatru ne jokam, tokrat pa sem trepetala od zadrževanja solz. Kako ne bi? Kaj smo že počeli poleti 1992, ko se je Balkan spreminjal v pekel in ječal od groze? Ah, bili smo mladi, brezskrbno nevedni ..., toda Evropa? Saj ta je zatrepetala v drobovju ... – vendar zaradi olimpijskih iger v Barceloni.

Ko se politično neodgovorno zažene zlo, ga težko kaj ustavi, vsaj pravočasno ne. Človek se pobarbari nedoumljivo hitro, saj to predstavo surovosti, ki se je večinoma sploh ne zavedamo, spremljamo vsak dan: če ne prek medijev v državah, kjer divjajo vojne, pa na omrežjih virtualnega sveta, kjer tudi pri nas ni več osnovne omike, človečnosti, miru. Nehajte, da ne bo usodno pljusknilo čez!