Otočje drugačnosti

Mar ne živi vsakdo na svojem arhipelagu ali vsaj hrepeni po eksistenci, drugačni od kolektivne, seveda ne tako strašno potencirani in neizprosni, kakršno je francoski pisatelj Andreï Makine, po rojstvu Rus iz Sibirije, opisal v romanu Otočje drugačnega življenja? Saj kdo pa si je celo iz stalinističnega okolja in časa, o katerih piše in sta legitimirala revolucionarno nasilje, lahko zares želel prebegniti na odmaknjeno Šantarsko otočje, daleč na vzhodu slovanskega sveta, kjer je narava tako grozovito neusmiljena, da človeka, če se mu je sploh uspelo rešiti tja, nenehno ščipa smrt? Najbrž je precej bolje biti kakšen drug »otok samosvojosti«, recimo kapitalistično razvajena »presneta Ibiza«, kakor je v lahkotnem filmu Vse o fantu vzkliknil Hugh Grant. Kaj ni?

Sodobno človeštvo, no, njegov zahodni del, se zdi tako razvajeno in naveličano, da ljudje sploh ne vemo več, kam bi šli. Prenekateri blišč smo si že na hitro pogledali, tudi veliko bede tretjega sveta turistično (s)pregledali, kmalu bo čas za adrenalinski odlet na otočja vesolja, v najboljšem primeru zato, da bi kot Sizif s skalo prileteli nazaj dol, ob vznožje mogočne gore, in ponižno dojeli, da nismo prehodili ničesar. Kje smo?

Literatura postavlja fina vprašanja, spet Makine, resda karikirano zaznamovan s sovjetijo, v kratki zgodbi Neznatna manjšina, posredno izzove bralca, naj premisli, kam se postavlja, medtem ko se ljudem (vedno znova) skomina po prevratnosti. Med​»spravljivce, ki imajo radi udobje črede«? Med »posmehljivce, ki v zboru ponav­ljajo slogane, a njihovo kričanje je igra, norčevanje«? Ali med »upornike, dovolj naivne, da upajo, kako bodo razgnali ta groteskni sprevod«?

Obstaja tudi manjšina, neznatna, a modra, ki zna – sproti, ko v življenju še nič ni prepozno – začutiti lepoto, ki se jo, če je oko odprto ter srce in um na svojem mestu, uzira v najbolj navadnih drobcih na vsakem koraku.

Na svoj arhipelag ni treba vsem prav daleč.