Na življenje!

Obstajajo življenjske teme, ob katerih uživamo, a so tudi moreča vprašanja, ki se jih najraje izogibamo. Toda kako bi lahko, kot nas vedno znova kdo ali kaj pomenljivo spomni, živeli karseda polno z izogibanjem misli na smrt? In kako bi lahko odprto razmišljali o koncu, pri tem pa se ne bi vsaj malce tudi smejali? V finalnem poglavju je resda vsakdo samo prvoosebni junak, pa vendar ni nujno sam in ni treba, da je nenasmejan.

Hvala bogu za Zvezdnega človeka. L'Homme étoilé ima na instagramu že 170.000 sledilcev, pred kratkim je njegov risoroman Na življenje! izšel tudi pri nas (A la vie! je iz francoščine za založbo Malinc prevedla nekdanja veleposlanica Veronika Stabej), te dni je avtor v Sloveniji, kjer predstavlja svojo knjigo in daje intervjuje. Izjemen stripar je in neskončno simpatičen Bruseljčan, ki dela kot bolničar v paliativni oskrbi v Metzu v Franciji. Medklic: delati ni nujno dobro izbran izraz, kajti njegov poklic je klic, kot ga srečno zasliši le redkokdo, in kaj šele da bi ga znal tako tenkočutno duhovito upodabljati.

L'Homme étoilé, drugače Xavier, genialno poriše, kar ljubeče počne in globoko doživlja na oddelku, kjer poskuša »dodajati življenje dnevom«, ki jih še imajo odhajajoči pacienti, »saj ne moremo dodati dnevov življenju«. Prilivati življenja, občutljivo in pozorno, pa je najlepše, kar se še lahko zgodi: empatični bolničar risar ga prižiga z drobci zanimanja, saj je skoraj vedno kaj, ob čemer se odhajajoči človek odpre, vsaj še malo žubori. S pokojnim Rogerjem, denimo, sta drug drugemu zlezla pod kožo, medtem ko sta močno na glas poslušala rock. Z Matildo sta se smejala ob učenju švedščine, Cristina mu je pripovedovala o svoji veliki ljubezni, Nanie si ga je zaželela za vnuka in vzela njegovo risbo s seboj kar v grob ...

Kdor pa vzame v roke risoroman Na življenje!, ta toči solze ob spoznanju, da je (lahko) človek človeku ... neizmerna ljubezen.