Mačja smrt

V naši družini nikoli nismo imeli psa, od nekdaj smo bili bolj za mačke. Še vedno se spominjam prvega, Tačka, progastega, ki je moral v mačja nebesa, potem ko mu je jeziček nenadoma omahnil in ves čas nepremično molel iz gobčka.

Naše naslednje mačke so imele, z redkimi izjemami, isto ime, Lili. Ko smo se kot otroci od strica peljali z majhno muco, ki je postala naša nova ljubljenka, se je mimo pripeljal rešilec in zavijal »lidl lidl«. Zato je muca dobila takšno ime. Ko smo klicali vaške mačke, ki so bile ves čas zunaj, da pridejo jest, smo glasno zategnili: »Lili muc, muc, muc, Lili muc.«

Nečak in nečakinja po bratovi strani sta že nekaj časa presrečna, da imajo mačka Tačka, lani pa so tudi sestrini otroci po prvem neuspelem poskusu, da se pri njih obdrži mačka Nindža – ime je dobila zaradi akrobacij in hiperaktivnosti – le dobili muco. Zatekla se je k njim in ostala.

Otroci, sploh starejši nečak, ki jih šteje devet, je bil nanjo posebej navezan. Ko so šli na dopust, sem kot teta in soseda dobila stroga navodila, kako naj skrbim za njihovo Piko. Pikico. »Nahrani jo dvakrat na dan, zamenjaj vodo, crkljaj jo vsaj 20 minut, da ostane …« In je ostala. Tudi meni je vse bolj priraščala k srcu, ker je bila tako lepe sivkaste barve, prijazna in crkljiva. Žal se je prijetnim novicam kmalu pridružila še ena, veterinarjeva, da ima Pika bolezen. Da so ji meseci, mačja leta, šteti. In ko je v ponedeljek ni bilo domov – čez dan se je ponavadi potepala, ko se je zmračilo, pa je prišla k hiši in noč preživela v njej –, so bili prepričani, da je nekje omagala. A ni bilo tako. Tudi njo je doletela najbolj verjetna mačja smrt – zbil jo je avto. Njej v slovo bomo ob otrocih s solznimi očmi, ki doživljajo prvo takšno izgubo, spili penino, na kateri se poleg nečakov s slikice ob smrekici »smehlja« tudi Pika.