Sladka teta

Neprecenljiv pogled otrok ob pogledu na jabolčno pito. Slinasti kotički okrog ust in sijoče oči ob pravkar pečenih cimetovih rolicah, ki kraljujejo pozimi. Pa torte ob rojstnih dnevih. Kaj je lepša pohvala kot to, da se torta zmaže takoj, ali ko nečakinji prideta po repete in ti sedemletna slavljenka z resnim tonom reče, da je bila torta odlična?!

Moji začetki peke tort segajo že v malce bolj zgodnja leta, kot po tekočem traku pa so začele nastajati v letu, ko sem dopolnila 18. Takrat smo vsako od prijateljic presenetile s torto in od takrat sem za torte zadolžena jaz. Začelo se je s tedaj popularnimi nutelinimi. Čokoladni biskvit, prepojen s sladko smetano, vmes pa debele plasti nutele.

Ne vem natančno, kdaj so te torte postale po okusu malce bolj dovršene, a prav tako, mimogrede, sem postala prostovoljno zadolžena za peko tort v družini. In ker je družina, v kateri so moje torte vedno tarča strogega ocenjevanja, velika, je tudi tort veliko.

Mnogim se zdi, da bi morala ljubezen do peke unovčiti. »Beti, če greš iz novinarstva, imaš plan B, čaka te sladka kariera.« Tako nekako mi, sladki okrog ust, pihajo na dušo. Pa vendar sem v preteklih letih velikokrat govorila z ljudmi, ki se ukvarjajo s peko tort in drugih slaščic. Emo Koselj, znano pod znamko Emazing Creations, sem spremljala od začetkov do vzpona in žal tudi zaprtja zaradi neobvladljivih stroškov.

Odnos do torte je pač različen in če kaj, se lahko strinjam z Emo, ki mi je nekoč dejala, da bi morala biti torta prva in ne zadnja na meniju. Dokler se to ne bo spremenilo, dokler bodo sestavine rasle v nebo in se bodo v trgovinah še vedno dobile poceni torte povprečnega okusa, moja tortna kariera ostaja plan B. Do takrat se lahko zadovoljim z vzdevkom, ki so mi ga dali nečaki: sladka teta. No, vsaj ime za potencialni biznis že imam.