Količinski popust

Človek, ki prihaja iz velike družine, je vsega vajen »na veliko«: pa ne denarja, tega nikoli ni (bilo) dovolj, pač pa veliko ljudi. In veliko lačnih ust. Tako nisem mogla razumeti, kadar je kdo pripomnil, »kaj naj s celim pladnjem štrudlja«. Pri nas ga je zmanjkalo, še preden se je dobro ohladil. Življenja v veliki družini se – hočeš nočeš – navadiš. Imeti tri brate in sestro je nekaj povsem običajnega, če si del našega širšega sorodstva.

Spominjam se komedije Količinski popust, pravzaprav mi je v glavi ostala le slika staršev in 12 otrok. Mogoče se mi je nekoč to zdelo še zabavno, danes pa si ne predstavljam, da res lahko kdo vzgaja toliko otrok. Pa so jih mamini starši skoraj toliko – 11. Četudi je naš tamali, ki je pred kratkim postal polnoleten, malce mlajši od prvih štirih, ki smo bili rojeni v razmiku dveh let, smo večino časa za prevažanje potrebovali kombi. V navaden osebni avto štirih otrok po pravilih pač ne smeš spraviti. Spominjam se, da smo se na morje vozili z nabito polnim starim volkswagnom in se prepirali, kdo si bo v njem zagotovil najboljši sedež.

Poroke bratrancev in sestričen so (bile) večinoma velike, če se seveda niso v nekem trenutku odločili, da vseh pač ne morejo povabiti. Danes se z njimi žal vidimo vedno redkeje. Večina jih ima svoje družine in s toliko ljudmi je težko vzdrževati reden stik. A ko se srečamo, je, kot bi se videli pred kratkim.

No, razlika je le ta, da se v vmesnem času rodi toliko otrok, da – roko na srce – ne sledim več. Gotovo bo slika bolj jasna, če napišem, da imam 40 bratrancev in sestričen. Tistih pravih, ne mrzlih ali v tretjem kolenu. Medtem ko mnogo Slovencev tako zelo skrbi nataliteta, jo naša širša družina zagotovo dviguje. Četudi sama znižujem povprečje. Skrbi o tem, koga (ne) povabiti na poroko, pa tudi (še) nimam.