Kaj daš? Kaj vzameš?

Bilo je dosti zgodaj, v mojih spominih nekje med petim in osmim letom, ko sem se prvič vprašala, zakaj sem jaz – jaz. Kdo sem, zakaj sem se rodila prav tem staršem, tej družini, v tej državi, v tej okolici? Kako drugače bi gledala na svet, nase, na druge, če bi se rodila na drugem koncu sveta, če bi bila nekdo drug? Kako drugi vidijo mene?

Naše videnje samih sebe je močno povezano z različnimi dejavniki, od primarne vzgoje, kulture, odnosov, samozavesti ... Videnje in dojemanje se skozi leta spreminjata, ves čas pa nas spremljajo vtisi, spomini, izkušnje. Ključ vsega, kolikor sem doslej spoznala v življenju, je v tem, da se sprejmemo. Da sprejmemo svoj jaz, svoje misli, svoje telo, da postanemo prijatelji samim sebi. Ljudje bodo v naša življenja prihajali in odhajali, edina stalnica smo mi sami, četudi tega ne mislim v povsem individualističnem smislu. Ki je danes modus operandi.

Mnogokrat ljudje nosimo maske, kot je o nas Slovencih dobro pisal mehiški avtor Carlos Pascual v potopisnem delu Debeli zidovi, majhna okna. Ena je za sosede, druga za družino, tretja za prijatelje in četrta za sodelavce ter šefe. Kdo pa smo pod to masko? Si sami upamo priznati, kdo smo? Si upamo pogledati v ogledalo, ki ne razkrije le naših gub in sledi časa, ampak tudi našo dušo?

Včasih te šele iskrene besede drugega, ki o tebi pove nekaj, česar sam nisi zmožen videti ali si pred tem zatiskaš oči, zabolijo, streznijo, da nase spet pogledaš drugače. In prav tega – empatije, zmožnosti vživljanja – nam manjka v svetu, v katerem živimo. Bi – če bi nase pogledal s perspektive drugega – še želel biti moj prijatelj, brat, sestra, partner? Ali kot je zapisala Mila Kačič: »Skozi življenja mnogih ljudi greš. Kaj puščaš za sabo? Kaj daš, ko vstopaš v njihova življenja? Kaj vzameš?«