Tekoča magdalenica

To ni oglas za gazirane pijače in tudi ni spodbuda za njeno uporabo. Pijača, začetek katere sega v leto 1885, za katero je svoj obraz posodil Božiček, recept zanjo pa je skrbno varovana skrivnost, je zame sinonim za »kup kemije«, ki mi pomaga – ali pa gre le za placebo – kadar si ne privoščim dovolj spanca.

Kot sem nedavno izvedela iz reportaže novinarskega kolega Aleksandra Zupanca v Nedelu, imajo tudi Mehičani – Chamulci – poseben odnos do kokakole: »Domačini so prepričani, da šumeči zvok ob odpiranju steklenice kokakole sprošča dobre duhove, spahovanje po zaužitju pa odganja slabe duhove iz telesa,« je zapisal. Te besede so me pomirile, vzela sem jih kot nekakšno opravičilo za moje vse pogostejše pregrehe s to gazirano pijačo, ki jo sicer pijem v različici​ zero. Četudi vem, da ni kaj bolj zdrava.

Ko sem si pred kratkim po eni od premalo prespanih noči zaželela te gazirane pijače, sem zavila v trgovino, kjer me je pozdravila kokakolina sestra, kokta. Čeprav jo pijem res redko, sem pomislila, da bo »odganjanje slabih duhov iz telesa« verjetno enako učinkovito. Ko sem si jo odprla še med vožnjo, me je dobesedno odneslo. Kokta se je spremenila v Proustovo tekočo magdalenico, ki me je popeljala dobrih dvajset let nazaj, na šolsko pot, ki je bila tudi veroučna, in v zelo redke priložnosti, ko smo se odločili, da po šoli ali morda po verouku gremo v vaško gostilno na kokto.

To je bil pravi dogodek, od doma smo vzeli prihranjene tolarje, skrbno načrtovali podvig, sline so se cedile ob misli na kokto, ki je doma nismo pili, v gostilne pa tudi nismo hodili. In ko smo sedeli za gostilniško mizo in nam je prijazna starejša gospa postregla kokto v steklenicah, sem se počutila zelo odraslo. Morda bolj, kot se večkrat počutimo danes, predvsem pa smo takrat bolj znali uživati v majhnih stvareh, kakršna je 0,25-litrska steklenica sladke temne tekočine.