Nomen est omen

Kako pa je tebi ime? To je eno prvih vprašanj, ki jih postavimo človeku, ko ga prvič srečamo. In nehvaležno, kadar naenkrat spoznamo veliko ljudi. Kako si v trenutku zapomniti imena vseh? Vsakič znova, ko se znajdem v podobni situaciji, pozabim na to, da bi, preden povem svoje ime, menda morala ponoviti ime tistega, ki sem ga pravkar spoznala.

Gotovo si je nekatera imena lažje zapomniti kot druga, sploh če so malce nevsakdanja. Imena Ana, Anja in druge različice so mi zelo všeč, ker pa poznam veliko žensk, ki jih tako kličejo, moram, kadar komu razlagam o Anji ali Ani, vedno povedati še priimek ali pa dodam še druge oznake: soseda, prijateljica, sodelavka, sestrična. Pri poročeni kolegici moram vedno povedati še dekliški priimek, saj se je nekaterim težko sprijazniti, da nekdo, ki si ga dolgo časa poznal z enim priimkom, nenadoma postane nekdo drug. Sama sem še zdavnaj sklenila, da se svojemu priimku ne bom nikdar odrekla, saj preprosto preveč pristoji mojemu imenu.

Kadar kakšna moja prijateljica omeni Beti, večina drugih takoj ve, o kom govorijo. Kot najstnica sem bila včasih malo nesrečna, da so mi starši dali takšno nepogosto ime, ljubše bi mi bilo kakšno bolj vsakdanje, toda z leti mi je postalo všeč in se počutim kot Beti. Betka. Nomen est omen. Ime je znamenje. In zaznamuje. Mojega se starejši verjetno spomnijo po napisih na spodnjicah ali pa po primeru za tretjo žensko sklanjatev, ki so nas je učili v osnovni šoli. Kot je pred kratkim za Nedelo povedal Simon Lenarčič, bi morali pri izbiri imena razmišljati, da je to eden temeljnih kamnov, na katerih se poleg samozavesti gradi tudi narodna zavest. Ni torej nepomembno, kako imenujemo svojega otroka. Sama imam imena že izbrana, a če sodim po sveti Elizabeti, ki je imela sina Janeza Krstnika zelo pozno, imam čas, da si še trikrat premislim.