»Nekateri moji sodelavci v ZDA še po tridesetem letu odplačujejo dolgove«

V srednji šoli si je v knjižnici izposodila knjigo Genom in spoznala, da je molekularna biologija eno izmed najbolj zanimivih področij naravoslovja. Zanimivo se ji je zdelo predvsem to, da smo ljudje z lastnim umom ugotovili, kako smo sestavljeni, in da nam bo to razumevanje pomagalo razviti nova zdravila za neozdravljive bolezni. A od tega spoznanja do Rockefellerjeve univerze in inštituta Broad je bilo prehojenih kar nekaj korakov.

Saša Jereb je doktorica molekularne biologije. S tujino se je povezala že v drugem letniku študija, ko je delala v laboratoriju profesorja Romana Jerale. Kasneje jo je ena od poletnih praks »odnesla« na znamenito Rockefellerjevo univerzo, kjer je nato leta 2017 doktorirala iz post-transkripcijske regulacije izražanja genov v nevronih, posebej v razvoju možganov. Trenutno je zaposlena kot podoktorska raziskovalka na inštitutu​ Broad v Cambridgeu, neodvisni ustanovi, ki sta jo ustanovili univerzi MIT in Harvard skupaj z donatorji. Tam je članica dveh laboratorijev.



»Eden se ukvarja z raziskovanjem imunskega sistema v možganih (s tako imenovano mikroglijo) in s tem, kakšno vlogo ima imunski sistem v razvoju nevrodegenerativnih bolezni. Drugi pa z razvojem genske terapije, se pravi virusov, ki bi bili uporabni za dostavo genov v različne tipe celic. Za zdaj večino časa namenim razvoju virusov, ki bi se lahko uporabljali za dostavo genov v celice imunskega sistema v možganih in bi bili uporabni za bazične raziskave imunskega sistema v možganih, nekoč pa morda tudi za gensko terapijo nevrodegenerativnih bolezni,« pojasni.

Zaslužni profesor James Darnell z Rockefellerjeve univerze je po njenem zaključnem delu na enem od tečajev, ki se ga je udeležila pri njem, dejal, da je »biologinja v sodobnem svetu«. Sogovornica pravi, da jo je resničnost sveta biologije in tudi znanosti nasploh v primerjavi z njenimi predstavami o tem med študijem presenetila le v delu, kako zelo tekmovalna so določena področja. »Še posebej ta, s katerimi se ukvarjam zdaj (nevrodegenerativne bolezni, genska terapija). Veliko znanstvenikov se ukvarja s podobnimi znanstvenimi vprašanji, stvari se dogajajo precej hitro, a žal še vedno ne dovolj hitro za veliko bolnikov, ki upajo na nova zdravila.«

Fascinacija nad možgani

Kljub mladosti je za njo že kar nekaj prebojnega dela, posebej jo fascinirajo možgani. Zakaj? »Možgani so edini organ, katerega delovanja ne razumemo dobro (v nasprotju z recimo pljuči, srcem), a so bistvo našega obstoja. Možgani smo mi. Z medicinskega vidika so možgani organ, ki ga prav zaradi nerazumevanja vsaj v bližnji prihodnosti ne bomo mogli umetno nadomestiti, zato je smiselno, da študiramo, kako ohraniti zdrave možgane, kako preprečiti nevrodegeneracijo. Tretji razlog, zakaj moramo preučevati možgane, pa je ta, da so ravno bolezni, ki jih prizadenejo, pogosto najbolj stigmatizirane (bolezni, ki prizadenejo razvoj možganov, in psihiatrične bolezni). Raziskave kažejo, da imajo te bolezni pogosto genetsko podlago in končno se kaže nekaj upanja, da bomo te bolezni razumeli in jih uspešneje zdravili.«

Zanima jo »ustvarjalna« znanost. Njena želja je, da bi s svojim delom prispevala kakšen kamen v mozaik razvoja novih zdravil, k reševanju medicinskih težav. Zaveda pa se, da je pot do tja dolga in da pri znanstvenih raziskavah garancije za uspeh ne more dati nihče. A je vredno poskusiti, poudarja.

O raziskovalnem delu onkraj luže v primerjavi s Slovenijo Saša Jereb ponudi svoj vidik: »Raziskovalno delo je izziv, ne glede na to, kje si. Pri raziskovanju vedno odkrivaš nekaj novega, česar še ne razumemo. Tudi v Sloveniji potekajo pomembne, kakovostne raziskave. Je pa Boston eno izmed svetovnih središč znanstvenega raziskovanja. V tem okolju, kjer je gostota znanstvenikov velika, izmenjava znanja in idej poteka hitreje.«

Zadolženi še po 30. letu

Univerza Rockefeller je sicer zasebna, a vsi doktorski študenti tam prejmejo štipendijo, ki pokrije stroške bivanja – s svojim delom v laboratoriju namreč prispevajo k raziskavam, predavanja ne vzamejo veliko časa in predstavljajo manjši del doktorskega programa, velika večina časa je namenjena raziskovalnemu delu v laboratoriju.

Saša je s svojo štipendijo pokrila stroške življenja v enem izmed najdražjih mest na svetu in v eni najdražjih sosesk v New Yorku. Je pa res, da ima univerza v lasti stanovanja za študente, tako da so študenti plačevali najemnino, ki je bila nekajkrat nižja od tržne cene. Čeprav gre pri Rockefellerjevi univerzi za zasebno ustanovo, se velik del medicinskih raziskav financira iz proračuna Nacionalnega inštituta za zdravje (NIH).

»Nasprotno pa je dodiplomski študij v ZDA plačljiv, tako na javnih kot zasebnih univerzah, stroški so sicer odvisni od prihodka družine, a gre za precej visoke številke. Tako da imamo Slovenci srečo, da je študij pri nas zelo kvaliteten in tako rekoč brezplačen. Kar žalostno je, da nekateri moji sodelavci v ZDA še po tridesetem letu odplačujejo dolgove. Takšen sistem izključuje številne manj privilegirane študente. Afroameričani na primer predstavljajo 13 odstotkov populacije v ZDA, a slika v znanosti je žal precej drugačna.« Saša kot enega najbolj pozitivnih vidikov njenega delovnega okolja izpostavi multikulturnost.

Velik delež zaposlenih v znanosti je tujcev, nihče se ne obremenjuje s tem, od kod kdo prihaja. Ko jo povprašam o tem, ali je kdo od njenih sodelavcev že slišal za Slovenijo in njeno domače Cerkno, ponudi zanimivo anekdoto: »Pred nekaj leti me je znanec na univerzi vprašal, od kod sem, in sem odgovorila, da iz Slovenije. Pripomnil je, da je bil že tam. Vprašala sem ga, kje točno, in odvrnil mi je, da v nekem zelo majhnem kraju, za katerega verjetno še nisem slišala. Izkazalo se je, da je bil na orientacijskem tekmovanju v Cerknem!«

Glede vrnitve domov si pušča odprta vsa vrata

Pred odhodom v tujino jo je bilo strah, da s svojim znanjem angleščine ne bo kos izzivom tujega okolja in da bodo dodiplomske izkušnje iz Slovenije premalo za doktorat v ZDA. Njeni pomisleki so bili odveč, saj je, kot pravi sama, naš študij po kakovosti primerljiv s tujim. Glede vzporednic med študijem in delom v Sloveniji in ZDA kot največjo prednost tujine izpostavi delovanje v svetovnem središču, kar se znanstvenega raziskovanja tiče, veliko gostoto strokovnjakov z različnih področij in posledično hitro izmenjavo idej.

»Predstavljam si, da si kot znanstvenik na manjšem inštitutu morda bolj izoliran. Je pa res, da težko primerjam oboje, ker sem večino svojega raziskovalnega dela opravila v ameriškem okolju. Tu so tudi strokovnjaki s področij, ki jih v Sloveniji ni. Kar se mojih raziskav tiče, mislim, da bi jih težje opravljala v Sloveniji, saj ne bi imela stika s strokovnjaki, s katerimi sodelujem zdaj.« Pozitivni vidik dela v Sloveniji pa bi bila zanjo seveda bližina družine. Zato mlada znanstvenica ne izključuje možnosti, da se kdaj vrne domov.