V mestu Goetheja, Schillerja, Bacha in Liszta se živi ceneje kot v Ljubljani

O odhodu v tujino zanjo pravzaprav nikoli ni bilo dvoma. Že v srednji šoli se je učila nemško, ker je slutila, da jo bo pot zanesla severneje. Ko pa se je začela z glasbo resneje ukvarjati – med študijem na ljubljanski akademiji za glasbo, od koder je za leto dni odšla na izmenjavo v Stuttgart, se ji je zdela Nemčija s svojo bogato zgodovino klasične glasbe najboljši in edini logičen scenarij. Slovenski trg je za klasične kitariste neprimerljivo manjši, večina kitaristov poučuje, sama pa je želela kombinacijo poučevanja in koncertiranja. »Veliko slovensko prestolnico« je Karmen Štendler po opravljenem magisteriju na akademiji zamenjala za osemsto kilometrov oddaljeno mestece. Weimar, mesto Schillerja, Goetheja, Liszta, Bacha, s komaj 65 tisoč prebivalci, med katerimi je pet tisoč študentov, diha svojo zgodovino. Kljub njegovi majhnosti se sogovornica tam počuti povezano s svetom. In umetnostjo.

Na Visoki šoli za glasbo Franz Liszt, ki je znana po svojem kitarskem oddelku, je končala svoj drugi magistrski študij, v absolventskem letu odšla na izmenjavo v Španijo, zdaj pa končuje podiplomsko solistično specializacijo Konzertexamen. Prav slednje si, poleg tega, da je bila prejemnica več štipendij, denimo DAAD, šteje kot svoj največji uspeh. Pojasni, da je ponosna predvsem zato, ker ji je to uspelo kot klasični kitaristki, ker je včasih še vedno prisotna stigma, da klasična kitara ni povsem klasični instrument, ker je tišja, ni v orkestru …. Pomembno ji je, da jo organizatorji in občinstvo dojemajo kot celovito glasbenico. V prihodnje si želi delati stvari, ki jih precej dela že zdaj: koncertirati – tako solistično kot z Weimarskim kvartetom –, poučevati, snemati videe, sodelovati pri projektih.


 

Tukaj je univerza večja in bolje financirana

Ko je pred šestimi leti prišla v Weimar, je med Akademijo za glasbo in Visoko šolo za glasbo Franza Liszta opazila dve ključni razliki. »Prva je sama velikost, saj sprejme tukajšnja univerza okrog tisoč študentov, med njimi so tudi glasbeni pedagogi in muzikologi, kar se v Sloveniji poučuje na filozofski fakulteti. Poleg tega je weimarska visoka šola samostojna in lahko sprejema bolj avtonomne odločitve, predvsem pa je bolje financirana.« Mladi kitaristki je žal, da se je morala ljubljanska akademija vedno boriti za denar. Študij instrumenta je namreč specifičen, saj je veliko individualnega pouka, univerza pa deli denar glede na število študentov. Glasbena akademija potrebuje veliko kapitala, da lahko deluje, poudari.

Razlike v sami kakovosti študija ni opazila, je pa ta po njenem odvisna predvsem od profesorja glavnega predmeta, to je inštrumenta. Sama je bila zadovoljna tako s profesorjem Andrejem Grafenauer­jem v Ljubljani kot s Thomasom Müller-Peringom v Weimarju, ki je imel pomembno vlogo pri njenem umetniškem razvoju. Vsekakor je na Visoki šoli Franza Liszta več tujih profesorjev, so pa v Ljubljani denimo solfeggio in drugi teoretični predmeti na višji ravni.


 

Pri nas otroci že zgodaj vpeti v glasbeno življenje

»Na splošno je v Sloveniji sistem glasbenega šolstva neprimerljivo boljši: od nižjih glasbenih šol, kjer je več ur pouka, več teorije, komorne igre, prek srednje glasbene šole oziroma konservatorija za glasbo do akademije.« Kakor ugotavlja Karmen, je v Nemčiji sistem do same univerze slabo strukturiran, pouka je zelo malo. To je morda tudi razlog, da je na glasbenih univerzah malo Nemcev, saj pri vpisu tekmujejo z najboljšimi glasbeniki z vsega sveta. »Prihajajo ljudje iz boljših sistemov, kakršen je slovenski, ki so tako rekoč od svojega šestega, osmega leta intenzivno vpeti v glasbeno življenje.«

Kar je Karmen pogrešala med študijem tako v Ljubljani kot Weimarju, je, da mladi glasbeniki po študiju niso dovolj pripravljeni vstopiti na trg koncertnega dela, kljub odlični ravni igranja jim je koncertno življenje precejšnja uganka. »Dandanes se klasični glasbeni trg zelo hitro spreminja, predvsem z digitalizacijo, internetom in razpršeno pozornostjo. Zdi se mi, da je za glasbenike danes bolj kot v preteklosti pomembno, da so iznajdljivi, za uspešno kariero namreč niso ključne zgolj lastnosti, kot so trdo delo in talent, temveč tudi marketinške sposobnosti, strategija, fokus, delegiranje ...« Sama se tega še uči, predvsem iz izkušenj, vesela pa bi bila, da bi ji kdo to predstavil že med študijem.

Kaj vse ji sicer daje izkušnja tujine? »Vsekakor neko širino, spoznaš ljudi z vsega sveta, ki s seboj prinesejo zanimive zgodbe. Postaneš bolj strpen do drugače mislečih,« ugotavlja Karmen in doda, da ji je to všeč, saj mesto deluje kot svet v malem, kjer se prepletajo različne nacionalnosti in jeziki. Prav teh se tudi sama rada uči.


 

Več jezikov ko znaš, lažje se naučiš novega

Poleg slovenščine in angleščine, ki sta jezika, v katerih se počuti najudobneje, tekoče govori nemško in špansko ter srbsko (oziroma konglomerat jezikov nekdanje Jugoslavije), uči se tudi italijansko in francosko. Skromno doda, da se ji to ne zdi nič posebnega, saj da smo Slovenci na splošno dobri v znanju tujih jezikov, poleg tegada se je vsakega naslednjega jezika lažje naučiti. To gre sicer najbolj učinkovito v praksi, doda Karmen, ki opaža, da Nemci cenijo, če se tujci naučijo njihovega jezika.
Španščine se je začela učiti v jezikovnem centru v Weimarju, ki ponuja cenovno ugodne (za študente 30 evrov na semester) in kakovostne tečaje, izboljšala pa jo je na izmenjavi v Zaragozi. »Španščina ni zahtevna, tudi glede izgovarjave je bliže slovenščini kot nemščini.«

Izkušnja v Španiji ji je bila všeč »zaradi lepega vremena in dobre hrane«, si pa težko predstavlja, da bi tam živela in delala kot glasbenica. Po njenih informacijah je v primerjavi z Nemčijo tam življenje za glasbenike manj lagodno, ker je sistem slabši: s prispevki, poučevanjem, koncerti in plačo. Zato si želi ostati v Nemčiji, vendar tudi zaradi dejstva, da je njen fant iz Španije, ne izključuje možnosti, da se bo kdaj preselila tja.


 

V Weimarju je ceneje

Trenutno s partnerjem načrtuje le manjšo »selitev« na drugo lokacijo v mestu. Ob tem se nisva mogli izog­niti problemu visokih cen nepremičnin v slovenski prestolnici. »V Weimarju je življenje cenejše kot v Ljubljani, kar mi je res všeč; glede tega je Ljubljana grozljiva. Tu je mogoče v središču mesta najeti stanovanje za približno deset evrov na kvadratni meter z vključenimi stroški,« pove Karmen. Kljub majhnosti je Weimar živo mesto: veliko je študentov in turistov, dogajanja, posebno koncertov, prav tako pa je veliko narave, kar vsi Slovenci cenimo, pravi.

»Mesto diha svojo zgodovino. Tukaj se je dogajalo veliko umet­niških stvari(tev); še vedno ne morem verjeti, da sta tu skoraj deset let živela Bach in Liszt, tu sta ustvarjala Goethe in Schiller … vse to se kaže v ozračju mesta.« Kljub majhnosti se tu počuti povezano s svetom, saj si lahko zelo mobilen: v manj kot dveh urah si z vlakom v Berlinu, v manj kot treh na frankfurtskem letališču, kadarkoli lahko sede na vlak in se odpelje domov, v Ljubljano, kamor se najraje vrača poleti.