Dober mentor je pospeševalnik posameznikove kariere

Ena (naj)bolj pomembnih stopničk v razvoju vsakega študenta je mentor. Če je radodaren z nasveti in pojasnili ter zna usmerjati posameznika na njegovi izobraževalni poti, uspeh sledi. Na drugi strani lahko slab mentor študentu priskuti še tako ljubo temo.

Dr. Marinka Žitnik je spoznala obe strani – imela je odlične, navdihujoče mentorje in taka danes poskuša biti sama. Že med dodiplomskim študijem se je vključila v raziskave ter bistveno poglobila znanje s predavanj. »Spoznala sem, kakšen je vsakdanjik znanstvenikov, šla na raziskovalne obiske v tujino. Ko sem končala dodiplomski študij na fakulteti za računalništvo in informatiko ter fakulteti za matematiko in fiziko, sem imela v raziskavah že toliko izkušenj in rezultatov, da sem takoj nadaljevala doktorski študij in ga končala v slabih treh letih. Brez širokosrčne mentorske podpore to ne bi bilo mogoče.«



Na podoktorskem študiju na Stanfordu je bila izkušnja še boljša, saj jo je mentor podpiral, prenašal nanjo svoje znanje ter ji pomagal razumeti ameriško akademsko kulturo. Posamezen študent lahko ob dobri ali slabi podpori mentorja ogromno pridobi – ali (tudi čisto nevede) izgubi. Žitnikova pravi, da je dober mentor neke vrste pospeševalnik posameznikove kariere.

»Tisto, za kar bi študent sam potreboval leta, lahko marsikdaj ob odlični mentorski podpori doseže v mesecih. Mislim predvsem na to, da svojega študenta usmerja, motivira in mu kaže najbolj obetavno pot naprej, pa tudi skrbi za njegov osebnostni razvoj med študijem. V akademskih okoljih gre za neko obliko vajeništva.« Sogovornica poudarja, da je treba ljudi tudi (na)učiti, kako biti dober mentor.

Izvrstni akademiki z dobrimi osebnostnimi lastnostmi

Pa ne gre le za vprašanje strokovnega znanja, vloga vodij je širša od tega. Ljudje včasih podcenjujemo pomen mehkih veščin, kot so odlična pisna in ustna komunikacija, kritično mišljenje, odgovornost, prilagodljivost in delo v skupini. »Po mojih izkušnjah je na Stanfordu in Harvardu več poudarka na pridobivanju teh veščin kot na evropskih univerzah, tudi na ljubljanski. Še posebno v znanosti se morajo mladi raziskovalci naučiti predstaviti svoje delo in rezultate tako, da so razumljivi in zanimivi drugim specialistom v isti disciplini pa tudi drugim znanstvenikom in včasih delno splošni javnosti.«

V Sloveniji je nekaj odličnih mentorskih programov. Ameriško-slovenska izobraževalna fundacija (ASEF) ponuja triletne štipendije, katerih cilj je mentorstvo in vzgoja študentov, da postanejo odlični akademiki z dobrimi osebnostnimi lastnostmi in čutom za sočloveka, projekt VTIS Mentorstvo povezuje člane Društva VTIS s študenti, ki razmišljajo o študiju v tujini, se prijavljajo ali začenjajo karierno pot na sorodnih področjih ali ustanovah. Država že desetletje vodi program mladih raziskovalcev, ki je mentorska shema za doktorske študente na slovenskih univerzah. Slovenski podjetniški klub in razni pospeševalniki imajo mentorske programe za mlade podjetnike in zagonska podjetja.



»A na državni ravni mislim, da bi morali mentorstvo in tudi mojstrstvo bolje razvijati. Če vaja dela mojstra, vajenca pa ni, potem se sčasoma tudi mojstrovina izgubi.« Navadno se ustavi pri pomanjkanju denarja. Odlični mentorski programi zahtevajo finančna sredstva in dolgoročno stabilno podporo, rezultati pa niso vidni kar takoj, kakor je navajena naša "instant" družba.

Sama vidi več manevrskega prostora za razvoj mentorstva v nekoliko širšem pogledu na to, kaj mentorstvo je in kdo je lahko mentor. Tu se dotakneva – tutorstva. Mentorji so tradicionalno gledano v akademskih okoljih profesorji. A običajno študentje preživijo skupaj s profesorji bistveno manj časa, kot se družijo s svojimi vrstniki in študenti višjih letnikov z več izkušnjami. Ameriške in angleške univerze že dolgo poznajo tutorstvo.

»Gre za organizirano obliko kolegialnega svetovanja, pri katerem tutorji učitelji ali tutorji študentje pomagajo študentom nižjih letnikov. Novincem skušajo olajšati študij, spodbujajo medgeneracijsko sodelovanje in skrbijo za njihov osebnostni razvoj, posledično se krepijo vezi med študenti.« Pri nas tutorstvo v obsegu, kakršnega poznajo na Stanfordu ali Harvardu, še ne obstaja, a se izvaja na vseh 26 članicah Univerze v Ljubljani, začetki segajo v leto 2007.

Ameriške univerze dobro poznajo načelo rotacij

Žitnikova na Harvardu vodi svojo raziskovalno skupino, njeno področje raziskav je umetna inteligenca in analiza velikih podatkov. Ključno se ji zdi, da je skupina močna in ugledna, saj le tako lahko delajo odmevne raziskave. »Doktorski študenti na Harvardu običajno v prvem letu študija opravljajo tako imenovane rotacije, ki jih v Sloveniji in na večini evropskih univerz ne uporabljajo. Gre za to, da študent v prvem letu dela v raziskovalnih laboratorijih treh do petih profesorjev, z vsakim le nekaj mesecev.«

Nekako torej rotira med raziskovalnimi laboratoriji, dela pri projektu, ki je povezan z raziskavami profesorja, druži se s člani laboratorija. Namen rotacij je, da spozna delo več profesorjev in obratno. Ob koncu prvega leta študent izbere profesorja in laboratorij, v katerem bi rad nadaljeval. Če je izbira vzajemna, postane profesor mentor študentu. S podoktorskimi raziskovalci je nekoliko drugače, saj gre za bolj izkušene ljudi, ki že imajo doktorat. Profesor izbere najboljše kandidate in jih neposredno sprejme v svoj laboratorij.



»Veliko pozornosti namenim temu, da se s študentom večkrat srečam, preden se pridruži raziskovalni skupini. Odločimo se za projekt, ki bo zanj najboljši in mu bo predstavljal izziv,« pojasnjuje sogovornica. Le tako lahko študenti hitro napredujejo in opazijo sadove svojega dela. »Čeprav sem na Harvardu šele začela kot mlada profesorica, vidim, da so študenti zagnani, delavni in vztrajni. To so pomembne lastnosti, ki človeka potegnejo naprej, ko se pojavijo zagate pri projektu. Od študentov se pričakuje, da bodo delali dobro in veliko, od profesorjev pa, da bodo odgovarjali na vprašanja, bili dosegljivi za pogovor, pomagali z nasveti, jih spodbujali in nudili podporo v najširšem pomenu besede.«

Marinka Žitnik za konec doda, da bo zdaj gradila svojo pot na Harvardu, a ohranila tesne stike s slovensko znanostjo. Tudi na ljubljanski univerzi mentorira in pomaga študentom.



---

Avtorica je zaposlena v Delovnici.