Združene države Amerike za mnoge ostajajo obljubljena dežela, še posebej za športnike. V ZDA blestijo najboljši košarkarji in hokejisti, manj znano pa je, da je na izredno visoki ravni tudi odbojka. Američani v moški in ženski konkurenci pobirajo odličja na najvišji ravni, zadnja leta pa ima del zaslug za to tudi slovenski strokovnjak Luka Slabe.

Nekdanji slovenski selektor ni dolgo premleval, ko je leta 2015 dobil priložnost, da postane pomočnik trenerja na univerzi BYU, kasneje pa tudi pomočnik trenerja v ameriški ženski reprezentanci. Nanj se niso spomnili slučajno, saj je isto univerzo obiskoval že kot študent.

Z družino je v ZDA peto leto, z ženo imata redno zaposlitev, otroka hodita v osnovno šolo. Ker so dobro preskrbljeni, jih ameriški kapitalizem ne duši, a to ne pomeni, da nima pripomb na zdravstveni, pokojninski in šolski sistem. Prav ta področja so še toliko bolj pod drobnogledom v predvolilnem času, ko se je pojavil še novi koronavirus, predvsem tovrstno tematiko odpira eden od demokratskih kandidatov Bernie Sanders.

Zdravstvena oskrba bi morala biti državljanska pravica

»Zdaj te pokrpajo samo toliko, da nisi smrtno ogrožen, vse drugo je treba doplačati,« pravi Luka Slabe. Srečo ima, da večino njegovega zavarovanja pokrije delodajalec, le manjši del plača sam. »Podjetje ni ničemur zavezano, da ti karkoli plača, a če si redno zaposlen, večina podjetij nudi zavarovanje,« razlaga. »Vsako podjetje je povezano z določeno zavarovalnico, ki nudi različne pakete, in potem se odločiš glede na potrebe; ali si samski, ali z otroki, ali si že kaj bolan, kakšne so druge težave …«   

Pri izbiri paketa je matematika preprosta – če izbereš boljši paket, se zniža tvoja plača, in obratno. »Moj paket je, da zavarovalnica krije 80 odstotkov stroška zdravstvene storitve. Lahko bi plačeval tudi več in bi zavarovalnica plačala 90 odstotkov mojega stroška,« pravi. »Ampak ko s temi našimi dvajsetimi odstotki v družini presežemo pet tisoč dolarjev letno, vse nadaljnje stroške krije zavarovalnica. Veliko je res podrobnosti, paketov, zato moraš dobro preučiti, kaj izbereš.«

Delodajalec za pokojnino sedem odstotkov plače

Ker sta ameriška odbojkarska zveza in univerza dobra delodajalca, so njegovi socialni pogoji temu primerni. »Drugače je v zasebnem sektorju. Žena je, recimo, zaposlena pri Coca-Coli in so ji začeli v pokojninski sklad plačevati šele po enem letu, očitno čakajo, da vidijo tvojo lojalnost,« pove.

V pokojninski sistem mu delodajalec prispeva sedem odstotkov plače, če seveda tudi sam prispeva v enakem znesku. Če plača več, potem mu univerza še vedno prispeva sedem odstotkov, a če manj, toliko manj tudi univerza. »Veliko je odvisno od delodajalca. Nekateri prispevajo pet odstotkov, drugi štiri, v vsakem primeru je zelo veliko, če prispevajo sedem odstotkov, saj skoraj ni več delodajalcev, ki bi nudilo osem, devet ali deset odstotkov.«

Šolstvo nudi ogromno, a je predrago

Pomembna tema predvolilnega obdobja je tudi šolski sistem, saj Sanders obljublja odpravo študentskih dolgov. Luka Slabe ni povsem prepričan, kako bi na takšno odločitev odgovorile banke, a hkrati je spoznal, da sedanji sistem od študentov in njihovih staršev terja preveč. »Ni vse črno-belo. Ameriški študentski sistem resda veliko stane, vendar tudi veliko nudi. Najboljše univerze so raziskovalni centri za Naso, farmacevtsko in računalniško industrijo, zato resnično dobiš ogromno znanja in še vrhunske pogoje za delo in učenje. Urniki so prilagodljivi in skrbijo zate, da ostaneš na pravi poti,« pravi. »Toda hkrati so šolnine res ekstremne. Nekateri odplačujejo študentski kredit vse do svojega 40. ali 50. leta.«

Prepričan je, da je treba najti srednjo pot. »Strinjam se, da je študij plačljiv, saj so študentje tako bolj motivirani za konec študija, toda sedanje cene niso normalne, saj jih lahko plačajo le študentje elitnega razreda. Morda bi lahko uredili, da se ti po uspešnem študiju denar vrne.«

Več priložnosti in raznolikosti

Čeprav je dobro priskrbljen, nenehno poudarja, da denar ni bil odločujoč dejavnik, enako velja za morebitno vrnitev domov v Slovenijo ali v Evropo. »Tukaj je preprosto veliko več priložnosti. Ogromno je raznolikosti, vsi hočejo napredek in se borijo za uspeh,« razpreda, vendar nikakor si ne zatiska oči pred slabimi stranmi ameriškega življenje. »Gotovo so drugi ekstremi, ki mi niso všeč. Kljub temu prevladujejo pozitivne ravni, da imaš več priložnosti, lažje se izraziš, kdo si, lahko napreduješ, se izobražuješ … Ni cone udobja, saj nikoli ne obstaneš med enimi in istimi ljudmi.«

Ameriški sistem težko primerja s slovenskim, saj so ameriške dimenzije povsem druge, kvečjemu bi jih lahko primerjal z Evropo kot celoto. »V obe smeri se lahko učimo, gotovo pa so tudi stvari, ki je eni in drugi ne bi sprejeli,« pravi. »Oboji bi najbolj napredovali, če bi bili še bolj odprti za spremembe, četudi nam kdaj ne uspe.«

Amerika ni ena, Amerik je več

Službeno in družinsko veliko potuje po ZDA, zato opazi precejšnje razlike. »Vzhodna in zahodna obala sta zelo liberalni, a bolj ko greš v notranjost, bolj je republikansko. Veliko je industrije in kmetijstva, stopnja izobrazbe je nižja in zelo jih privlači Donald Trump,« razlaga. »Med potovanjem takoj opaziš drugačno vzdušje, ampak ljudje na kavi in druženjih ne govorijo veliko o politiki, saj je to zasebna zadeva. Seveda gredo na mitinge, kjer navijajo, ampak tja gredo sami ali s somišljeniki. Nihče pa ne sili vate, če o politiki nočeš govoriti.«

Priseljenski duh mu je všeč, še najbolj zaradi otrok, ki se od malega učijo raznolikosti. »Moj sin je eden od samo treh belopoltih otrok v razredu. Preostali so Kitajci, Korejci, Japonci, Pakistanci, Sirci … Toda bolj ko greš v notranjost države, manj je raznolikosti, več je samo belopoltih ali temnopoltih,« pove. »Moji otroci v takšni raznolikosti praznujejo celo tri nova leta. Otrokom se res širijo obzorja, nikogar ne gledajo čudno. Normalno jim je, da ima vsak drugačne navade ali običaje.«

Doma govorijo zgolj slovensko, a kljub vsemu opaža, da predvsem najmlajši sin postaja vse bolj Američan. »Sanja v angleščini. V Sloveniji pred tem še ni bil v procesu izobraževanja, medtem ko je hčerka doma opravila tri razrede osnovne šole. Hčerki se zato zdaj zatakne samo pri kakšni slovenski besedi, njen brat pa s težavo bere in piše v slovenščini.«