»To je razlika med 'lepo bi bilo zmrzniti' in 'gola sem skočila v ljubljanico pri minus petnajstih' / to je pasivnost,« v drami Zamrzovanje: reinterpretacija pravljice Deklica z vžigalicami zapiše Manca Lipoglavšek, ki je za delo na 53. Tednu slovenske drame prejela nagrado za najboljšega mladega dramatika.

S pisanjem in gledališčem se ukvarja od gimnazije, ko je delovala v okviru dramskega krožka ­Teater Curriculum Vitae na Gimnaziji Šentvid. Prvenec – mladinski roman Rdečelaska – je izdala leta 2014 pri založbi Pipinova knjiga, od leta 2019 pa s Teatrom Curriculum Vitae sodeluje v vlogi dramaturginje, avtorice besedil, mentorice in režiserke.

Ustvarjalno delo je nadaljevala­ med študijem dramaturgije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je po diplomskem delu, za katero je prejela študentsko Prešernovo nagrado, lani tudi magistrirala. Danes deluje kot dramaturginja, asistentka dramaturgije, dramatičarka, prevajalka, performerka, urednica, scenaristka in teatrologinja, fokus njenih del so, kot pravi, feministične teme in ženske zgodbe.

Dramska dela, recenzije in strokovne članke Manca Lipoglavšek objavlja v gledaliških listih ter revijah in publikacijah, kot so Sodobnost, Adept in Kino!, med letoma 2020 in 2024 je delovala tudi kot glavna in odgovorna urednica Adepta, revije sodobnih gledaliških in filmskih ­ustvarjalcev.

»Moj morda najodmevnejši projekt, ki sem ga soustvarila s sošolko dramaturginjo Heleno Šukljan, je Dramakurbija, avtorski projekt o tem, kako je biti 'mlada dramaturginja'. Ukvarjam se tudi s performansom – s performansi, kot so Ritem 0.3, Ženska žival in Moja vrednost sem se udeležila številnih festivalov, tudi festivala AGRFT in Festivala Borštnikovo srečanje. Pišem tudi poezijo in se redno udeležujem pesniških dogodkov Mlade rime,« je poudarila Manca Lipoglavšek.

Prednost ženskim zgodbam

Slogovno se avtoričino delo, kot pravi, odmika od realizma proti ekspresionizmu in občasno nadrealizmu; blizu so ji postdramsko pisanje, frag­mentarnost in nelinearne pripovedi, ob tem rada eksperimentira s formo in žanri. »Rada imam črne komedije, nadrealistične tragedije, poetični absurdizem in druge hibride, vsebinsko pa moja besedila gotovo združujejo tako imenovane 'ženske' tematike, težnja, da dajem prednost ženskim zgodbam, pa tudi ukvarjanje s težkimi, temačnimi temami in 'tabuji'.

Najbolj me zanimajo drobne, intimne zgodbe, ki so v literarni zgodovini pogosto samo stranski zapleti ali podrobnosti v ozadju. Prav tako mi je blizu avtofikcija, žanr, ki združuje avtobiografijo in fikcijo ter ga uporabljam v številnih delih. V svoje pisanje vedno tako ali drugače dam velik del sebe.«

Kot pravi, ji dramatika kot forma omogoča enakovredno obravnavo mnoštva perspektiv ter s tem niansirano in celostno obravnavo dane situacije. »V tem pogledu dramsko pisanje zame na neki način deluje tudi terapevtsko, sploh kadar pišem avtofikcijo, saj mi omogoča, da fiktivno ali resnično situacijo predelam z mnogih perspektiv. V umetnosti in svetu nasploh me ne zanimajo 'pravilni' ali 'napačni' odgovori, temveč je zame najbolj zanimiva umetnost, ki raziskuje sivine in kompleksnosti ter ne predpisuje odgovorov, temveč bralcu oziroma gledalcu pusti, da si naredi svoje zaključke, da interpretira sam in se odloča zase.«

Čeprav piše tudi prozo in poezijo, ji je dramatika najbližje, pravi, saj se prek uprizoritev z njo lahko najbolj živo približa občinstvu. »Za gledališko pisanje je živa interakcija med materialom in občinstvom ključna; dramatika obstaja v medprostoru med samostojno literarno zvrstjo in predlogo za uprizoritev, zato po mnenju nekaterih nikoli ni dokončana, dokler ne doživi uprizoritve in zaživi pred gledalci. Tega mnenja ne delim v celoti, vseeno pa me fascinira poseben fenomen gledališke predstave in to, kako še tako klasična predstava z neprebojno četrto steno zaživi šele pred očmi in v glavi občinstva,« je pojasnila.

Od Evripida do Sarah Kane

Do sebe kot avtorice je Manca Lipoglavšek dokaj zahtevna, zato precej dolgo traja, da se do konca loči od svojih besedil, je poudarila. »Ko pa se – v duhu smrti avtorja –, nočem imeti več nič z njimi; ti teksti niso več moji, temveč pripadajo vsem, ki v njih najdejo nekaj zase.« Tudi sicer si pri pisanju prizadeva predvsem za to, da bi se bralci v njenih delih našli, se z njimi poistovetili, da bi se jih dotaknila in jim pomagala – »če ne drugega, pomagala, da se v svoji izkušnji počutijo manj same«.

Prav kakor njeno ustvarjanje so široki in raznoliki njeni pisateljski vzori. Veliko naklonjenosti čuti do klasik in kanonske literature, pravi, od Evripida do Shakespeara, od Sapfo do Emily Dickinson, od sester Brontë do Jamesa Joycea. »Po drugi strani trdno verjamem, da sodobni svet zahteva sodobne umetniške pristope, zato vedno iščem navdih tudi pri sodobnih literatih oziroma dramatikih – Lucy Kirkwood, Simon Stephens, Alice Birch, Duncan Macmillan in tako naprej.«

V dramatiki je njena največja vzornica Sarah Kane, v poeziji se zgleduje po Sylvii Plath, v prozi jo navdušuje Virginia Woolf. »Sicer pa iščem vzore predvsem med kolegi; na mojo estetiko je nedvomno vplivala Eva Mahkovic z glitter-pop pristopom h kanonski literaturi, na moj slog pa Urša Majcen s svojo sodobno reinterpretacijo poetične drame.«

Kot pravi, bi svoje delo v prihodnje želela razviti v bolj eksplicit­no politične teme. »Politično in aktivistično gledališče me je vedno zanimalo, a sem se zaenkrat ukvarjala predvsem z bolj intimnimi, osebnimi, mikrozgodbami; v prihodnosti bi se želela spopasti tudi z makroproblematikami sodobnega sveta.«