Pesmi pišem v spiralah, ker ne maram ostrih kotov, v eni od pesmi zapiše Doroteja Drevenšek (2005), ki svoje pesmi v grobem deli v tri skupine, pravi. »Prve, ki preklinjajo, druge, ki božajo, in tretje, ki se pišejo, ko zaspiš pred mano.«

Pesnica, ki se prva v sezoni 2024/25 predstavlja v rubriki Mlado pero –​ ta v sodelovanju s pisarno Ljubljane, Unescovega mesta literature spodbuja poezijo, prozo, dramatiko in literarno kritiko mlajših generacij –, je študentka prvega letnika gledališke režije na AGRFT. V prvem letniku srednje šole se je na II. gimnaziji Maribor priključila literarni delavnici pod mentorstvom pesnice Nine Medved, leta 2022 in 2023 je bila zmagovalka Župančičeve frulice, s čimer je postala edina zaporedna zmagovalka v kategoriji srednješolskih pesnikov v zgodovini natečaja. Lani je s pesmijo Bitje iz treh komponent dobila tudi nagrado mala Veronika.

Smrt boga, rojstvo pesnice: o poeziji Doroteje Drevenšek

Poleg pisanja poezije se Doroteja Drevenšek ukvarja tudi s filmsko in gledališko režijo. Njena kratka filma Korak in Kolesar sta prejela nagradi na mladinskem filmskem natečaju Videomanija, predstava Dogodek v mestu z Gongi, pri kateri se je podpisala tako pod priredbo kot pod režijo, je prejela nagrado za najboljšo predstavo v celoti na festivalu Transgeneracije (2023) in zlato priznanje na festivalu Vizije (2023). Zlato priznanje na festivalu Vizije je prejela tudi s predstavo Huje ne bo nikoli (2024). Kot pravi, z ustvarjanjem na različnih področjih raziskuje izrazna sredstva in jih med seboj povezuje, saj se ji zdi, da je »umetnost zmeraj preplet več komponent«.

Slednje se kaže tudi v njenem pesniškem delu, za katero išče navdih povsod, pravi. »Tudi slogovno se rada igram. V poeziji zadnje čase iščem predvsem iskrenost in ­zabavo.«

Na vprašanje, zakaj si je v kontek­stu literarnega ustvarjanja izbrala prav poezijo, Doroteja Drevenšek v smehu hudomušno pristavi: »Ker je najkrajša.« Nato pa doda: »Tako kot pravi Wisława Szymborska, nekateri imajo radi poezijo. In jaz sem nekateri«. FOTO: Voranc Vogel

Nekateri imajo radi poezijo

Na vprašanje, zakaj si je v kontek­stu literarnega ustvarjanja izbrala prav poezijo, Doroteja Drevenšek v smehu hudomušno pristavi: »Ker je najkrajša.« Nato pa doda: »Tako kot pravi Wisława Szymborska, nekateri imajo radi poezijo. In jaz sem nekateri. Poezija me vedno kliče. Morda zato, ker nerada izgubljam besede, všeč mi je, kadar se na kratko pove, kar je treba, brez dolgovezenja. Do besed čutim neko odgovornost, vsaka ima zame veliko težo. Verjetno zato poezija, ker podeli vsaki besedi dovolj ­pozornosti.«

Pesnica najraje piše med ustvarjalnimi procesi, ki niso nujno vezani na poezijo, »na primer na faksu. Ljudje, ki govorijo, mi dajejo veliko inspiracije. Šolski zvezek imam poln boljših in slabših izhodišč. Pišem na list, na računalnik in veliko materiala izgubim sproti. Vse se dogaja zelo hitro. Potem pa enkrat na leto sedem in izberem pesmi, ki so vredne svojega wordovega ­dokumenta.«

Pisanje, ki lajša

Kot poudarja Doroteja Drevenšek, si v življenju prizadeva, da bi lahko nekaj spremenila, da bi pomagala ljudem v različnih stiskah, zato upa, »da s pesmijo koga razvedrim, zamotim, pobožam. Ko tako ­razmišljam o svojem pisanju, si želim, da bi pomagalo, da bi olajšalo zadeve.«

Med pisateljske vzore uvršča mentorico Nino Medved, pa Vinka Möderndorferja, Anjo Zag Golob, Ano Pepelnik, Tomaža Šalamuna in druge. »Moje vodilo je, da ostanem v pisanju zvesta sebi. Četudi to pomeni v istem dnevu pisati o Daliborjevih zvončkih in vojni. Kot v Toxic zapiše Eva Mahkovic: 'Oseba je lahko hkrati toliko različnih stvari.'«

V prihodnje si Doroteja Drevenšek želi, »da se moje pisanje še malce izčisti, zelo si želim tudi svobode. Rada bi, da se mi v glavi odprejo še nekatera polja in da se manj zadržujem in ­omejujem.«