Moje dlani so ozvezdje/ki je raslo­ preko­ tišine/vse do pesmi, v pesmi­ kako daleč gredo roke zapiše pesnica, performerka in kritičarka Lara ­Gobec (2001, Celje), katere pesniški prvenec Rebraste žaluzije je pravkar izšel pri LUD Šerpa. Želi si, da »ne bi ves čas pisala v istem tonu in o istih temah. Ne želim ves čas pisati iste pesniške zbirke.«

Lara Gobec, ki v Ljubljani študira pravo in primerjalno književnost, je bila leta 2020 finalistka natečaja za nagrado mala Veronika ter dobitnica pesniške nagrade Župančičeva frulica. Njene pesmi so bile doslej objavljene na spletnem portalu ludliteratura.si, v revijah Novi zvon, Poetikon, Spirala ter antologiji mlade celjske poezije In zemlja je vibrirala kakor živo telo. Avtorica je sodelovala tudi s SNG Drama, leta 2017 v gledališkem performansu Sanjati? (režija Žiga Divjak) in leta 2019, ko so njeno dramsko besedilo postavili na oder kot del bralne uprizoritve Intima (režija Luka Marcen).

Poezija se v njenem opusu ne prepleta le z dramatiko, temveč tudi z esejistiko, saj je njen »generalni pristop k literaturi takšen, da jo vedno poskušam umestiti v pesniški kontekst. Zanimajo me namreč predvsem komunikacijski prelomi in zamolki; kje je tisto, kar ves čas ostaja neizrečeno, in zakaj o tem molčimo.

Seveda pri dramatiki ob tem razmišljam še o odrski postavitvi, ki razširi siceršnje pesniško razmerje med bralcem in pesniškim besedilom na razmerje med občinstvom in izrekanim besedilom. Pri slednjem sem intenzivneje vključena v recepcijo, saj ob izvajanju performansa doživljam tudi to, kar doživlja občinstvo, kar je eden izmed razlogov, zakaj pravim, da z vsakim performansom besedilo nastane znova.«

Kot je poudarila, ostaja zavezana poeziji zaradi njene razprtosti in dvoumnosti. »Igranje s pomeni je zame vedno pomenilo hojo po labirintu jezika, ki vedno znova preseneti z novimi zavoji. Kar ne pomeni, da proza ne more nositi poetičnih elementov; ko jo pišem sama, me vedno zasleduje nadih mojega pesništva,« je dodala. Pri tem jo v poeziji zanima predvsem nekakšno stanje vmesnosti, ki ji onemogoča dokončno izrekanje lastne eksistencialne drže, pravi.

»Negotovost, ki jo tovrstna pisava povzroči, je do neke mere nelagodna, vsaj dokler je ne uvidiš za neke vrste prvobitno stanje stvari in da lahko tako razširi prostor, da spraviš vanj vsa svoja nasprotja. V vsakdanji komunikaciji se dovolj obremenjujem z natančnostjo, zato v pesmi dajem ves kaos, ki bi me sicer spravil v težave (smeh).«

Slednje pogojuje in usmerja tudi zbirko Rebraste žaluzije, v veliki meri vpeto v (urbano) krajino prestolnice ter tematski okvir dneva in noči, svetlobe in teme, lahkosti in teže, v prehajanje, minevanje.

Plavanje v plitvinah: o pesniški zbirki Lare Gobec

Zbirka je nastajala precej organsko, je povedala Lara Gobec, »največ pesmi sega v leti 2022 in 2023, ko sem najintenzivneje premišljevala o tem, kaj pomeni živeti v prestolnici in ali je mogoče premostiti razdalje med ljudmi, ki določajo mestno življenje«. FOTO: Voranc Vogel

Zbirka je nastajala precej organsko, je povedala Lara Gobec, »največ pesmi sega v leti 2022 in 2023, ko sem najintenzivneje premišljevala o tem, kaj pomeni živeti v prestolnici in ali je mogoče premostiti razdalje med ljudmi, ki določajo mestno življenje. Ko sem zbirala pesmi, sem hotela, da sledijo nekakšnemu toku, saj so tematsko heterogene, in nisem želela, da bi zaradi tega zbirka izpadla raztreseno. S pravo postavitvijo sem hotela doseči komunikacijo med pesmimi, saj se kljub zagonetnosti in nasprotjem vse bližajo nekemu elementarnemu bistvu.«

Kot je dodala, jo navdihujejo predvsem odnosi med nasprotji. Saj smo »ljudje globoko zagonetni in v tem pravzaprav čudoviti; kot pesnici mi teh ambivalenc ni treba reševati, saj jih lahko le zoperstavim njihovi ranljivosti. In najbrž je poezija ravno to nežno dreganje, dokler se ne razprejo naše sredice.«

Za avtorico, katere pisateljski vzori so Andreja Štepec, Katja Gorečan, Peter Semolič, Kristian Koželj, Aljaž Primožič, Ana Pepelnik, Louise Glück in Paul Celan, je pisanje obsesivno stanje, pravi, »za kar se mi v trenutku pisanja ni treba pretirano truditi. A to ne pomeni, da samo dejanje pisanja, pa tudi vse tisto pred tem, premišljevanje, prebiranje in diskutiranje z drugimi, ni trdo delo, ampak da mi odpre prostor čiste skladnosti.«

Trenutno se, je pojasnila, ukvarja predvsem z razkrivanjem družbenih struktur, ki so jo privedle do pisanja Rebrastih žaluzij. »Trenutno pišem nekakšen pesniški odgovor na prvo zbirko, kar se zdi precej samozaverovano, a drugače si svojega položaja in notranjih nasprotij, ki jih doživljam kot čustveno nekonvencionalna ženska, ne znam razložiti,« je povedala, zunaj poezije pa bi se rada intenzivneje posvetila prozi, ki tematsko nadaljuje njene performanse, saj se trenutno ukvarja »predvsem s položajem ženskega telesa v družbi, ki si ga ves čas poskuša instrumentalizirati in podrediti«.