Sodba objekta // kaj mi bo to // če sam seb ne znam dat vrednosti, v pesmi bigzniz zapiše pesnik in oblikovalec Gal Grobov­šek (1999), ki poudarja, da je poezija »zelo čustven, neposreden in iskren format, oklesten nepotrebnega«.

Gal Grobovšek, avtor letos izdane zbirke Džez pank (Črna skrinjica), je pesnik – a ne le to. Njegovo pesniško prakso močno pogojuje in dopolnjuje delo, ki ga opravlja kot oblikovalec; po kranjski gimnaziji je nadaljeval izobraževanje na ALUO, smer industrijsko oblikovanje, zadnji dve leti pa deluje kot hišni oblikovalec Layerjeve hiše, zadnjega pol leta tudi založbe Črna skrinjica.

Grobovšek, ki je svoj pesniški prvenec v sodelovanju z Izo Oblak tudi oblikoval, redno sodeluje na in soorganizira večere slam poezije Kranska slama, s Hano Bujanović Kokot vodi istoimensko pesniško skupino ter delavnice pisanja in performansa poezije, ob tem pa tri sezone sodeluje na slovenskih tekmovanjih v slam poeziji – lani se je kot državni prvak uvrstil na evropsko prvenstvo v Antwerpnu. Vsako leto prebira svojo poezijo na festivalu Medvrsticami, v zadnjih dveh letih je večkrat sodeloval tudi na mesečnih Ignorih in Ignor festivalu.

Pesnik posega po poeziji, ker ta najbolje podpira njegov izraz, pravi. »Pisanje pri meni ni načrtovano, temveč impulzivno. Poezija mi, skupaj z drugimi izraznimi kategorijami, ki so ključne v mojem delu – dizajn, fotografija in glasba, specifično pank –, omogoča sprva hitro beleženje mojega odziva na dotično stvar in nato hitro komuniciranje tega drugim. Obenem poezija omogoča veliko vizualne modulacije ter aktivnejšega in učinkovitejšega združevanja z glasbo in likovno umetnostjo.« Prav preplet slednjih zaznamuje zbirko Džez pank, pri čemer ni naključje, da je Grobovšek obiskoval Konservatorij za glasbo in balet (jazzovski saksofon), igra saksofon v zasedbi Smetnaki, lani pa je soustanovil umetniški kolektiv Mostiček.

Kot pravi, piše, ko mora, »to je najpogosteje v postelji ob treh ponoči ali na domačem stranišču, vendar gre takrat bolj za popravljanje, detajliranje, verzno lomljenje in krekiranje raznih dodatnih, najpogosteje humornih podtonov. V to se štejejo tudi določene oblikovne zahteve, ki dodajo spet svoj nivo branja in dojemanja.«

Ob tem si v svojem delu prizadeva za iskrenost in dostopnost, zato v večini uporablja »kar se da iskren jezik. Pišem pogovorno, v naglasu, v katerem govorim, ta pa pogosto variira oziroma je relativen, odvisen od tega, koliko časa sem kje, s kom se pogovarjam, koliko spijem … Tako ne pišem zgolj v naglasu, temveč tudi o njem. Ničesar ne skrivam, pišem tako, kot je, in tako tudi berem. Zame je družbeno angažirana po­ezija surova in iskrena, taka, ki naredi vtis na bralke in bralce, s katero se lahko poistovetijo.«

Slednje se kaže tudi v avtorjevem pesniškem prvencu, ki ga sestavljajo tudi posnetki branj, dostopni prek QR kod, in na roko izpisane pesmi, saj Grobovšek glasno branje dojema kot »ključni del obstoja neke pesmi, specifično branje avtorja samega, sploh ko gre za določene jezikovne posebnosti«.

Oblikovalci, »sploh industrijski, se vedno sprašujemo, kako nekaj narediti najboljše možno za dani kontekst«, Gal Grobovšek pa enako pristopa k svoji poeziji, pravi. »Verjetno bi lahko stala sama zase, a ne bi zadela tako močno kot zdaj, z vsemi elementi, ki so v zbirki. Cilj je bil zapakirati zbirko kot celostno umetnino, celostni prikaz mene v danem trenutku, kot neki konceptualni album, ki se ga bere od začetka do konca. Vizualni elementi niso predahi, ampak enakovredni gradniki zbirke, ki pisani vsebini dodajo nov nivo branja, jo povzdignejo nivo višje.«

Manjši del zbirke so tudi tako imenovane readymade pesmi, najdena besedila oziroma njihovi odlomki, umeščeni v nov kontekst. »Ta kontekst ožje ustvarim z naslovom, ki besedilu da povsem drug pomen, ter širše z vključitvijo v zbirko 'običajne' poezije. Take pesmi ustvarjam, ker so mi zabavne, zanimive in na drugačen način sprožajo miselne procese pri bralcih oziroma generirajo drugačen odziv kot preostanek moje poezije. Celotna pesem postane metafora.

Besedila, iz katerih moje readymade pesmi izhajajo, niso izbrana naključno. Knjiga za vsako ženo iz leta 1974, uradni list, reklamni letaki … Vse to ima specifičen podton, ki sem ga s tem, ko je iz originala nastal readymade, izpostavil. Verjetno bi lahko sam pisal o tem, ampak bolj iskren in resničen od teh obstoječih besedil ne bi mogel biti. Kar mi ostane, je, da to izpostavim in poudarim ključne momente, bizarnosti, katerih so polni.«

Ne preseneča, da pesnik med svoje vzore ne uvršča le pisateljev; navdih trenutno jemlje od pesnika Pina Pograjca, mlajših kolegic na čelu z Ano Štular, urednice zbirke Hane Bujanović Kokot, vizualnega umetnika Tadeja Vaukmana, modnega oblikovalca Martina Margiele, progresivnejših slovenskih oblikovalskih studiev ter raznoraznih glasbenic in glasbenikov, pravi, »predvsem teh, katerih delo je vsaj delno blizu panka in džeza, najpogosteje pa, po mojem dojemanju njihovega dela, na presečišču teh dveh.

In kaj je vsem navedenim skupno in zame ključno? Brutalna iskrenost, neizprosnost do sebe in občinstva ter svojstven jedek humor, pogosto tudi kot sredstvo soočanja z najtežjim.«