V Brežicah za skok v višave manjka le še denar

V nadaljevanju preberite.

V Brežicah, ki je tudi po razpadu Avstro-ogrske monarhije ostalo živahno obrtniško in trgovsko mesto s pretežno nemškim prebivalstvom, so z nogometom začeli leta 1919 na Vrbini, streljaj od brežiškega gradu. Navdušenje nad novo igro se je nezaustavljivo večalo, zato so leta 1922 ustanovili Sportklub Troja, ki je deloval dobro desetletje. Kot protiutež nemškim navdušencem nad nogometom so Slovenci leto pozneje ustanovili Slovenski športni klub Brežice, ki je postal sidrišče nogometnega življenja v mestu ob Savi. Vrhunec je dosegel v 80. letih, ko se je člansko moštvo uvrstilo v 1. republiško ligo, a tam ostalo le eno sezono.

Brežičani so šele leta 1924 dočakali veliki mestni, slovensko-nemški derbi med SK Troja in SŠK Brežice, čeprav so člani Orjune (Organizacija jugoslovanskih nacionalistov) Slovencem poskusili preprečiti igranje tekme. To se vendarle ni zgodilo in Brežice so premagale Trojo s 3:2. Oba kluba sta na začetku 30. let prenehala delovati, a je kmalu prišlo do novega pomembnega mejnika za brežiški nogomet. Junija 1934 je namreč Telovadno društvo Sokol odprlo nov stadion, ki je predstavljal spodbudo tudi za nogomet.

Nogometaši so najprej odigrali kar 35 prijateljskih tekem na domačem igrišču ter v Krškem, Zagrebu, Samoborju, Zaprešiču in drugod, preden so januarja 1939 ustanovili Športni klub Brežice, čigar prvi predsednik je bil Josip Zdolšek mlajši. Po dveh poskusnih tekmah s Krškim in Radečami jih je pod svoje okrilje vzela Ljubljanska nogometna podzveza, to jim je odprlo vrata na tekmovalno sceno. Pravega nogometnega razmaha niso dočakali, saj se je kmalu začela druga svetovna vojna. Brežice so zadnjo prvesntveno tekmo odigrale 23. marca 1941 proti Hrastniku in zmagale s 5:2.