Krka je še vedno polna elana za prvo ligo

V metropoli Dolenjske so se prvi nogometno organizirali dijaki in študenti leta 1921, ustanovili so Visokošolski dijaški klub Vidašk. Istočasno so se v Novem mestu v svojem nogometnem društvu Soča zbrali Primorci, ki so pobegnili pred fašizmom. Po letu dni so se združili v enoten klub, ki so ga najprej poimenovali Sport klub Krka, že nekaj dni pozneje pa so ime spremenili v Sport klub Elan. Stoletje kluba so zaznamovale težave s štadionom in pomanjkanje podpore pri lokalnem gospodarstvu. Šele konec 80. let so se Novomeščani uvrstili v 1. republiško ligo, v samostojni državi pa so pet sezon igrali v 1. SNL.

Letno telovadišče Sokola na Loki je bilo prvo igrišče nogometašev Elana, tam so 11. junija 1922 odigrali tudi prvo uradno tekmo. Iz Ljubljane je prišla rezervna zasedba ljubljanskega Primorja, ki je tedaj veljal za enega od najmočnejših slovenskih klubov. Gostje so po pričakovanjih visoko zmagali (8:0), nogomet pa je v Novem mestu dobil začetni veter v jadra. Kakor so zapisali v knjigi 100 let nogometnega Elana ob Krki, ki so jo spisali Aleš Gabrič, Igor Vidmar in Andrej Primc, je največji del bremena pri vodenju novega kluba nosil predsednik Josip Medic, tekstilni inženir, ki je klub vodil praktično vse do začetka 2. svetovne vojne.

Tekma na štadionu na Loki leta 1930 Foto Dolenjska metropola Novo mesto. Progres, zavod za pospeševanje mednarodnih trgovskih zvez, 1930.

Z Loke v Kandijo

Reka Krka in dolenjski griči so botrovali odločitvi, da bodo fantje nosili zeleno-bele drese. Elan so registrirali pod okriljem Ljubljanske nogometne zveze, razvoj nogometa v takratni provinci pa je bil mnogo počasnejši kot v Ljubljani, Celju in Mariboru. Novomeščani so občasno igrali v nižjih ligaških tekmovanjih, ki so se pogosto spreminjala po formatu in številčnosti sodelujočih klubov. Ko niso tekmovali, so igrali prijateljske dvoboje z ljubljanskimi in dolenjskimi tekmeci, najpogosteje z Belo krajino iz Črnomlja. Igrišče na Loki je ob nogometaših med drugimi gostilo tudi živinske sejme, zato so se ozirali po drugi lokaciji in si novo igrišče uredili v Kandiji, kjer so ostali do selitve na Portovald.

Nogometaši Elana na štadionu v Kandiji; z leve stojijo: Borut Kožuh, Božo Čavlovič, Božo Vesel, Slavko Sitar, Vinko Rodič, Ivo Bezek, Tomo Windischer, Vinko Mirtič, Janez Turk in Jože Šmajdek; čepi Marjan Kožuh. Foto Osebni arhiv

Po začetku vojne so nad nogometom navdušeni italijanski okupatorji priredili tudi nogometno tekmovanje. Elan, Bela krajina, Kočevje in Ribnica so se avgusta 1941 pomerili za naslov prvaka Dolenjske, ki so ga osvojili elanovci. S tem so pridobili pravico do nastopa v najvišjem razredu slovenskega nogometa, a so odigrali le nekaj tekem v jesenskem delu, potem je vojna vihra odpihnila tudi nogometne aktivnosti.

Novo mesto, Krka, Partizan in spet Elan

Povojna organiziranost športa po nareku komunističnih oblasti novomeškemu nogometu ni prinesla nič dobrega. Životarili so kot sekcija znotraj fizkulturnih društev Novo mesto, Krka in Partizan, vmes pa so poskušali s spremembo imena v Elan priti do preboja. Lokalne oblasti so bile tarča številnih kritik ljubiteljev športa, češ da ne stori dovolj na področju infrastrukture za razvoj športa, posebej nogometa. Na srečo se je na začetku 50. let prejšnjega stoletja v Novo mesto priselil Roman Doljak, nekdanji nogometaš ljubljanske Ilirije, ki je v prvi vrsti poskrbel za kakovostne treninge in tako dvignil raven igre v vseh selekcijah, bil pa je tudi dolgoletni predsednik in mecen kluba s svojo steklarsko delavnico.

Mlada nogometna ekipa TVD Partizan Novo mesto iz leta 1952, ki jo je pod svoje okrilje sprejel Roman Doljak. Na posnetku iz ateljeja Luja Hercigonje stojijo z leve: Vinko Rustja, Tone Jakše, Franci Škrubej, Rudi Berger, Janez Rolih, Vinko Mirtič in Zvone Murgelj; sedijo z leve: Borut Kožuh, Tomo Windischer, Roamn Doljak, Marjan Kožuh in Vinko Windischer. Foto Osebni arhiv

Ne glede na precej boljše rezultate še vedno ni bilo pravega posluha za nogomet, tako da je moralo moštvo sredi 50. let izstopiti iz prvenstva Ljubljanske nogometne podzveze. Ob tem so zaradi gradnje stanovanjskih blokov izgubili igrišče v Kandiji, spet so bili primorani gostovati na atletskem štadionu na Loki, čeprav je lokalna oblast določila, da bo novo igrišče na Portovaldu. Toda za gradnjo štadiona ni bilo ne sredstev ne prave politične volje.

Pred objektiv Franca Mikca, rednega poročevalca z Elanovih tekem, so se leta 1957 postavili; stojijo z leve: Franci Hrovat, Toni Majerle, Božo Vesel, Ivan Bezek, Janez Turk in Stojanovski; čepijo z leve: Cujnik, Mirtič, Vranešič, Mrzlak in Lukič.

To se je nenadoma spremenilo, ko je Novo mesto dobilo gostiteljstvo zleta bratstva in enotnosti, izrazito politične manifestacije, ki je sicer vključevala športni program za mlade iz različnih jugoslovanskih republik. Na Portovaldu je leta 1960 na hitro zrasel nov objekt (sicer ne povsem dokončan), ki so ga nekoliko nadgradili sredi 80. let, ko je Novo mesto še drugič gostilo zlet bratstva in enotnosti. Sezone so si sledile po sistemu toplo-hladno, Elan se je najprej utrdil v tretji, konec 70. in v začetku 80. let pa v drugi republiški ligi.

Članska ekipa Elana sredi 70. let prejšnjega stoletja Foto Osebni arhiv

Prva liga v zahtevnih razmerah

Leta 1989 je sledil največji rezultatski preboj z izključno doma vzgojenimi igralci, ko so se uvrstili v prvo republiško ligo. Toda Elan se nikakor ni mogel otresti denarnih dolgov, razmere za vadbo so bile skromne, saj klub ni premogel pomožnega igrišča. Kljub nezavidljivemu položaju so obstali v elitnem republiškem razredu, v sezoni 1990/91 pa so izpadli po dramatični končnici prvenstva. Dve točki so izgubili zaradi administrativne napake, saj je na eni od tekem nastopil igralec s prepovedjo zaradi rdečega kartona.

Nogometno sceno je takrat še bolj vznemirila medijska zgodba o anonimnem telefonskem klicu v novomeški klub, po katerem naj bi Jadran Lama iz Dekanov v zadnjem kolu neupravičeno zmagal v Rogaški Slatini in obstal v ligi pred Elanom, ki je zadnjo tekmo izgubil v Celju. Klicatelj naj bi za takratnih 5000 nemških mark ponudil, da bi Dolenjci ostali v prvi ligi. Denarja ni bilo, sledile pa so pritožbe, okoliščin dogajanja nikoli niso povsem pojasnili. Elan se je ob osamosvojitvi države z grenkim priokusom preselil v drugo, tokrat državno ligo.

Nogomet šele peti, šesti šport v občini

Moštvo Elana leta 1987; stojijo z leve: trener Slavko Retelj, Brane Črv, Božo Horvat, Vinko Primc, Gregor Markovič, Stojan Mesojedec, Aleš Gabrič, Matjaž Kramar, Igor Novak, Bogdan Mesojedec in predsednik kluba Boštjan Japelj; čepijo z leve: kapetan Jože Pavlin, Gorazd Plevnik, Sandi Bayer, Jernej Žohar, Andrej Kobe, Pejo Šimeunović in strokovni sodelavec Jože Bradač. Foto Osebni arhiv

Kljub temu da je na Dolenjskem veliko uspešnih podjetij, vse do današnjih časov nogometaši niso pridobili močnega glavnega sponzorja. Aleš Gabrič, eden od avtorjev monografije o novomeškem nogometu in nekdanji igralec Elana, je pojasnil: »Moj občutek je, da so bili drugi športi v Novem mestu preprosto uspešnejši, zato se je nogomet stežka prebil v ospredje, predvsem je zaostajal z infrastrukturo. V 70. in 80. letih, ko sem igral za Elan, je Novo mesto denimo imelo odbojkarski klub v 1. jugoslovanski ligi, bila sta dva ženska rokometna kluba v Šentjerneju in Novem mestu, košarka, ki je bila zastopana v 2. jugoslovanski ligi, atletika z državnimi reprezentanti in kolesarstvo. Nogomet je bil obsojen na peto ali šesto mesto po pomembnosti. Tudi ko so gradili stadion in ga obnavljali, je bil to politični projekt zaradi zleta bratstva in enotnosti. Zamujalo se je tudi z gradnjo dvorane Marof. Konec 80. je trpela tudi atletika, ki ni imela ustrezne tekaške steze na tartanu.«

Lažje igrali v gosteh

Julija 1980 so se Novomeščani na prijateljski tekmi pomerili s francoskim prvoligašem Nico, ki ga je vodil hrvaški strokovnjak Vlatko Marković. Foto Osebni arhiv

Nogometaši so se po svoje prilagodili razmeram. »Ko smo se v mojem času igranja borili za vstop v 1. republiško ligo, je bil naš princip, da na domačih tekmah osvojimo točko, v gosteh pa dve. Naše igrišče je bilo namreč v obupnem stanju in ni dovoljevalo, da bi razvili napadalno usmerjeno igro, ki smo jo bili sposobni prikazati. Lažje nam je bilo igrati v gosteh, na precej boljših zelenicah. Eno sezono, ko je bil stadion zaradi obnove zaprt, smo tekmece gostili v Črnomlju, zato je bilo lažje zmagovati. Pomožnega igrišča nismo imeli, vadili smo na lešu ob glavnem stadionu, občasno tudi na površini za rekreativce v Šmarjeških Toplicah. Takrat so bile pri nas še zadnje generacije zanesenjakov, igralci smo bili popolni amaterji, a smo bili prava klapa. Ko smo se z avtobusom vračali z gostovanj, smo prepevali ne glede na rezultat tekme. Nogomet in druženje nam je bilo v veselje, v profesionalizmu je vse povsem drugače,» je povedal Aleš Gabrič.  

Studio D in kratkotrajni blišč

V začetnem obdobju samostojne Slovenije je sledilo kratkotrajno obdobje novomeške nogometne evforije, ko je glavni sponzor kluba postal dolenjski radio Studio D. Trener moštva je postal Nedeljko Gugolj, moštvo so okrepili zvezdniki Primož Gliha, Gordan Mohor, Jože Prelogar, Dušan Kosić, Robert Oblak in drugi. Udarna zasedba je postala zmes domačih fantov in prišlekov, ki so bili zelo dobro plačani. Novomeščani so se prepričljivo uvrstili v 1. SNL, kot edini prvoligaš so bili brez pomožnega igrišča, štadion ni imel pokrite tribune. Kljub temu so v prvi sezoni zasedli 7. mesto, v naslednji pa so se odnosi v zvezdniški zasedbi že močno skrhali, zato je bil logičen izpad v drugo ligo, zatem pa še nazadovanje v tretjo ligo.

Do leta 2013 je Krka (to ime spet nosi od leta 2005) izmenjaje igrala v tretji in drugi ligi, nato so sledile tri sezone v prvoligaški konkurenci. Od leta 2016 si na Portovaldu ob podpori farmacevtskega velikana Krke, urejeni piramidi vseh klubskih selekcij in precej boljši infrastrukturi prizadevajo zgraditi moštvo, ki bi postalo stabilen prvoligaš. Toda glede na trenutni položaj na lestvici morajo v prvi vrsti poskrbeti, da bo članska ekipa tudi v prihodnji sezoni igrala v 2. SNL.