Od strastnega navijača do redarja v diskoteki, od ljubimca do skromnega papeža

Jorge Mario Bergoglio se je rodil 17. decembra 1936 v Buenos Airesu kot eden izmed petih otrok v družini italijanskih priseljencev iz Piemonta. Njegova družina je bila preprosta – oče je delal na železnici, mati je bila gospodinja, ki je skrbela za dom in otroke. Njegova mladost ni bila brez preizkušenj. Pri 21 letih je hudo zbolel za pljučnico, zaradi katere so mu odstranili del desnega pljučnega krila. 

Že v mladih letih je kazal veliko interesov. Poleg šolanja na Tehniški univerzi v Buenos Airesu, kjer je diplomiral in magistriral iz kemijske tehnologije, se je rad družil, zabaval in bil priljubljen med vrstniki. Njegovi sošolci iz tistega časa so kasneje povedali, da je bil preprost, družaben in tudi precej romantičen.

Ljubezensko življenje in odločitev za duhovništvo

Preden se je odločil za duhovniški poklic, je imel Bergoglio dekle, s katerim je preživljal čas in do nje gojil resna čustva. Kot je sam pozneje priznal, je v mladosti veliko premišljeval o zakonu in družinskem življenju. A notranji klic ga je usmeril drugam. Po nekaterih pričevanjih je menda neko dekle, v katero je bil zaljubljen, celo vprašal, ali bi ga bila pripravljena čakati, vendar se je na koncu odločil za drugačno pot.

Preden se je pridružil cerkveni hierarhiji, je zaradi pomanjkanja zaposlitvenih možnosti nekaj časa delal kot redar v diskoteki v Buenos Airesu. Sočasno se je ukvarjal s poučevanjem kemije. Nekateri so se ga spomnili kot redarja, ki je rad debatiral z obiskovalci in ni bil le fizična avtoriteta, temveč tudi karizmatičen govorec.

Fotografija Bergoglia iz leta 1973. FOTO: AFP

Leta 1958, pri 22 letih, je vstopil v jezuitski red v severni četrti Buenos Airesa Villa Devoto in se dokončno posvetil duhovni poti. Duhovniško posvečenje je prejel 13. decembra 1969, pri triintridesetih – v Kristusovih letih.

Vzpon po cerkveni hierarhiji

Bergoglievi nadrejeni so hitro prepoznali njegov voditeljski dar. Leta 1973 je postal rektor semenišča v San Miguelu, kasneje pa tudi provincial jezuitov v Argentini. Doktorski študij je nadaljeval v Nemčiji, leta 1992 je bil imenovan za pomožnega škofa Buenos Airesa, šest let kasneje pa že za nadškofa. Leta 2001 je prejel kardinalske insignije iz rok papeža Janeza Pavla II.

V domovini je slovel po izjemni skromnosti. Odpovedal se je bivanju v nadškofijskem dvorcu in raje živel v majhnem stanovanju. Odpovedal se je tudi službenemu vozilu in šoferju – raje se je prevažal z avtobusom ali podzemno železnico, pogosto brez spremstva. Prav tako si je sam kuhal. Veljal je za konservativnega v verskih zadevah, a izjemno predanega družbeni pravičnosti.

Konklave 2005

Po smrti papeža Janeza Pavla II. je bil 18. in 19. aprila 2005 v Sikstinski kapeli sklican konklave, na katerem je 115 kardinalov elektorjev izbiralo njegovega naslednika. Med njimi je bil tudi Bergoglio, ki pred konklavom ni veljal za favorita.

V javnosti so kot glavne kandidate pred volitvami navajali predvsem kardinala Josepha Ratzingerja, dekana kardinalskega zbora, ter več drugih kardinalov, vključno s Carlom Mariom Martinijem, Dionigijem Tettamanzijem in Francisom Arinzejem. Ratzinger je užival močno podporo konservativnega tabora, ki si je želel nadaljevanja dela pokojnega papeža Janeza Pavla II.

Bergoglio je bil pred konklavom malo izpostavljen in ni veljal za resnega tekmeca. Toda ko se je glasovanje začelo, so se v prvih krogih pojavili znaki, da nekatere skupine kardinalov v njem vidijo možno alternativo Ratzingerju.

Presenetljiva podpora

Po prvem glasovanju, ki je potekalo 18. aprila popoldne, se je pokazalo, da je Ratzinger pričakovano vodil, vendar so glasovi opozicije začeli iskati drugega kandidata. Presenetljivo jih je večina konvergirala k Bergogliu, ki je na naslednjih glasovanjih postal drugi najmočnejši kandidat.

Bergoglio kot otrok. FOTO: AFP

Takšen razplet je bil za mnoge presenetljiv. Bergoglio ni bil niti organiziran kandidat niti ni imel močne volilne strategije, a so ga podprli kardinali, ki so želeli preprečiti izvolitev Ratzingerja.

Bergoglio nakazal željo po papeštvu – kar je prestrašilo podpornike

Medtem ko je v prvih glasovanjih veljal za zadržanega kandidata, so nekateri kardinali kasneje poročali, da je Bergoglio na neki točki dal vtis, da si papeštva dejansko želi. To je vznemirilo nekatere njegove podpornike, ki so ga sprva videli kot skromnega in nevtralnega kandidata.

Kardinali, ki so mu sprva dajali glasove kot simbolični protest proti Ratzingerju, so začeli dvomiti, ali naj ga še naprej podpirajo. To je bilo ključno pri četrtem glasovanju, ko je podpora Bergogliu začela upadati v prid Ratzingerju.

Zaključni krog – izvolitev Benedikta XVI.

Ko je bilo jasno, da Bergoglio ne more prehiteti Ratzingerja, so nekateri kardinali, ki so ga podpirali, v četrtem krogu glasovanja preusmerili glasove k Ratzingerju, da bi zagotovili hitro izvolitev novega papeža.

Svet žaluje za papežom Frančiškom, ki je umrl v 89. letu starosti. FOTO: Juni Kriswanto/AFP

Ob 17.50 se je iz dimnika Sikstinske kapele pokadil bel dim, kar je oznanilo, da je bil izbran novi papež. Nekaj minut kasneje je z balkona bazilike svetega Petra zazvenelo tradicionalno oznanilo Habemus papam.

Joseph Ratzinger si je izbral ime Benedikt XVI. in postal 265. papež Rimskokatoliške cerkve.

Odstop papeža Benedikta XVI.

Ko je papež Benedikt XVI. odstopil, so mnogi pričakovali težko bitko med vatikanskimi frakcijami – Evropejci proti Neevropejcem, Italijani proti preostalim. Najpogosteje omenjeni kandidati so bili Angelo Scola, Odilo Scherer, Marc Ouellet in Peter Turkson. Bergoglio se je sicer pojavljal med papabili, a le kot kandidat iz ozadja – mnogi so menili, da je njegov trenutek že minil.

Prvi dan – brez jasnega favorita

Konklave se je začel 12. marca 2013 z mašo, ki jo je vodil kardinal Angelo Sodano. Popoldne se je 115 kardinalov elektorjev zbralo v Sikstinski kapeli, prepevalo Litanije vseh svetnikov in priseglo. Po prvem glasovanju je bilo jasno, da se glasovi delijo – vodila sta Scola in Ouellet, Bergoglio je bil tretji. Iz dimnika se je pokadil črn dim.

Drugi dan – nepričakovani zasuk

Jutranji krogi glasovanja 13. marca niso prinesli sprememb, a popoldne se je podpora Scoli začela krhati. Po poročanju virov je Ouellet prenesel glasove na Bergoglia, ki je v četrtem krogu postal favorit. V petem krogu so ga kardinali želeli potrditi s čim večjo enotnostjo – prejel je vsaj 90 glasov. Ko je dosegel potrebnih 77 glasov, je dvorano napolnil aplavz.

Habemus papam!

Ob 19.06 se je iz dimnika pokadil bel dim, nato pa so izvolitev oznanili tudi zvonovi bazilike svetega Petra. Kardinal Jean-Louis Tauran je stopil na balkon in svetu v latinščini oznanil:

»Imamo papeža! Njegovo eminenco in prečastitega gospoda, gospoda Jorgeja Maria, kardinala Bergoglia iz svete rimske Cerkve, ki si je izbral ime … Frančišek.«

Prvi nastop papeža Frančiška, potem ko je bil na konklavah izvoljen za 266. papeža. FOTO: Dylan Martinez/Reuters

Papež Frančišek je nato prvič nagovoril množico: »Bratje in sestre, dober večer.« Potem je prosil vernike: »Preden vas blagoslovim, vas prosim, da vi molite zame.« Trg svetega Petra je utihnil in prisluhnil.

Papeževanje

Po nepričakovanem odstopu papeža Benedikta XVI. je bil Jorge Mario Bergoglio 13. marca 2013 izvoljen za papeža in si izbral ime Frančišek – v čast svetemu Frančišku Asiškemu. Že prvi vtis, ki ga je pustil na ljudstvo, je bil izjemen – s preprostostjo, humorjem in dostopnostjo je takoj osvojil srca vernikov.

Kontroverze – vprašanja iz preteklosti

Med njegovim papeževanjem so se pojavile tudi obtožbe, da je v časih argentinske diktature v 70. letih prejšnjega stoletja sodeloval s hunto pri ugrabitvi dveh jezuitskih duhovnikov. Sodišče je kasneje ugotovilo, da se je res sestajal z vojaškim režimom, vendar le zato, da bi poskušal doseči njuno izpustitev, kar mu je tudi uspelo.

Je velik navijač nogometnega kluba San Lorenzo. FOTO: Reuters

Kritiki so mu očitali, da se ni dovolj jasno opredelil proti režimu, njegovi zagovorniki pa so poudarjali, da je v nevarnih okoliščinah storil vse, kar je bilo mogoče.

Strasti in osebno življenje

Poleg vere so ga skozi življenje spremljale tudi »obstranske« strasti. Kot pravi Argentinec je bil navdušen nogometni navijač – njegovo srce je pripadalo moštvu San Lorenzo, imel je celo člansko izkaznico kluba. Prav tako je imel rad tango, argentinsko glasbo in preprosto, domačo hrano.