Ponos Krasa od globoke krize do elitne lige

V nadaljevanju preberite!

Po prvi svetovni vojni je tudi Sežana pripadala kraljevini Italiji, zavedno slovensko prebivalstvo se je na vse možne načine upiralo potujčevanju. Ena izmed oblik je bilo tudi množično ustanavljanje slovenskih kulturnih in športnih društev. Leta 1923 so mladci iz Sežane ustanovili Mladinsko nogometno društvo (MND) Tabor Sežana (po bližnjem hribu). Moštvo je do 2. svetovne vojne igralo pretežno prijateljske tekme z okoliškimi ekipami in sodelovalo v začasnih tekmovanjih. V Jugoslaviji so rdeče-črni tekmovali v primorski ali republiški conski ligi - zahod. Šele v samostojni državi so prišli do 1. slovenske lige, kjer so doslej skupno odigrali pet sezon.

Za razliko od obalnih klubov Kopra in Izole so v sežanskem nogometnem moštvu prevladovali Slovenci. Prvi predsednik MND Tabor Sežana je bil Mirko Škrinjar, društvo je bilo tudi član Zveze mladinskih društev Trst, saj so se slovenski prebivalci v tej regiji močno povezovali v boju proti fašizmu in za narodnostni obstoj. Najprej so si uredili igrišče na Gabrku, ob cesti proti Štorjam, kjer je bilo med 1. svetovno vojno letališče avstro-ogrske vojske. Omislili so si rdeče-bele progaste drese in modre hlačke v barvah slovenske zastave. Kmalu jim Italijani niso več dovolili domoljubne barvne kombinacije, so pa leta 1934 na današnji lokaciji zgradili stadion s tribuno in slačilnicami. To je bila velika pridobitev za Sežano, a je ostala v senci načrtnega in nasilnega potujčevanja Slovencev.