Nekoč je bila Ampelea, zdaj raste nova Izola

V nadaljevanju preberite!

Izola je v 20. letih prejšnjega stoletja veljala za središče ribištva in spremljajoče živilske industrije na slovenski obali, ki je bila do konca 2. svetovne vojne del kraljevine Italije. Cvetela je tudi nogometna Ampelea Izola, ki je tekmovala celo v serie C italijanskega nogometa. V Jugoslaviji je Izola večinoma igrala v republiški ligi, zablestela je leta 1990, ko je bila slovenski prvak in se uvrstila v medrepubliško ligo. Zvezdni trenutki so sledili do sezone 19992/93, ko je nastopila v pokalu Uefa proti sloviti Benfici. Zaradi zadolženosti je sledil strm padec, danes so modro-beli v 3. SNL-zahod.

V ribiškem kraju s 6000 pretežno italijansko govorečimi prebivalci ni bilo težko podžgati nogometnih strasti. Bilo je toliko lažje, ker je med vojnama cvetel posel v dveh tovarnah za konzerviranje rib in številnih obrtniških delavnicah. Premožni Italijani, ki jih je nogomet povsem omrežil, so odvezali mošnjičke za razvoj močnega kluba.

Leta 1923 so mladi zanesenjaki ustanovili klub z imenom Edera Izola, moštvo je igralo prijateljske tekme na zemljišču, kjer je danes parkirišče Lonka, takrat je bila to Riva Venezia. Enajstega marca so odigrali prvo tekmo z Edero iz Pirana. Igrišče ni ustrezalo predpisanim dimenzijam, zato je Edera in dve leti pozneje preimenovani Virtus najpogosteje gostoval pri ekipah iz Trsta in okolice, od leta 1925 pa so sodelovali v prvenstvu za amaterje. Kmalu se je začela širitev igrišča in gradnja klubskih objektov, z deli so končali leta 1933. Klub je kratko obdobje igral z imenom Dopolavoro Izola. Neke vrste sindikalno združenje Dopolavoro je imelo v fašistični Italiji velik pomen; delavce je združevalo v športnih, kulturnih in drugih društvih ter skrbelo za raznoliko preživljanje njihovega prostega časa, tudi ob dopustovanju v turističnih središčih.