Šahovski velikani padejo, ko to najmanj pričakujejo

Šahovske oči sveta so te dni uprte v London, kjer se branilec naslova Magnus Carlsen in njegov izzivalec Fabiano Caruana merita za naslov svetovnega prvaka. Uvodni partiji sta bili razburljivi, a ne enemu ne drugemu nista prinesli prednosti. Bomo priča epskemu, zgodovinskemu dvoboju? Letvica je postavljena visoko, kot pričajo zgodbe o rivalstvih, ki so najbolj zaznamovala šahovsko zgodovino: Aljehin – Capablanca (1927), Fischer – Spaski (1972), Karpov – Korčnoj (1978), Karpov – Kasparov (1985), Kasparov – Kramnik (2000).

Jose Raul Capablanca je bil sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja absolutni vladar na šahovskem prizorišču. Leta 1921 je v dvoboju končal 27 let dolgo vladavino ostarelega dr. Emanuela Laskerja. Brez poraza! Prav nepremagljivost je bila njegov zaščitni znak, sodobniki so verjeli, da se je šah s Capablancom končal, nihče prej in nihče za njim več ne bo šahiral tako. Kubanski salonski lev je med leti 1916 in 1927 izgubil le štiri partije, vmes je imel celo obdobje osmih let neporaženosti.

Ob njem je šahovsko zorel štiri leta mlajši Aleksander Aljehin. Če je bilo Capablanci bolj ali manj vse položeno že v zibelko, si je Aljehin moral vse prigarati. Res je izhajal iz premožne družine, a so ga, prav zato, po koncu oktobrske revolucije obsodili na smrt. Rešilo ga je naključje, da ga je kot velikega šahovskega mojstra prepoznal eden izmed eksekutorjev. Sledila je emigracija, življenje v Parizu in šahovske travme – večno drugi, vselej za nepremagljivim Kubancem.

Denar iz igre vrgel Vidmarja

Capablanca je šahistom medtem vsilil še t.i. londonski protokol, ki je od potencialnih izzivalcev zahteval zagotovitev nagradnega sklada 10.000 zlatih dolarjev (milijonček po današnjih merilih), kar je iz igre vrglo veliko večino potencialnih izzivalcev, tudi našega Milana Vidmarja.



Leta 1926 se je Aljehin odločil, da vendarle poskusi. Podal se je na enoletno turnejo okrog sveta in potrebni denar končno zbral. Leta 1927 ga je položil na mizo pred Capablanco. Ne le Kubanec, ves svet se je le prezirljivo nasmihal – Aljehin Capablance dotlej ni premagal še niti enkrat, kako naj ga premaga šestkrat, kot so zahtevala pravila v dvoboju? Rus se je pripravljal kot norec, Capablanca šaha še odprl ni. Živel je po svoje, iz zabave na zabavo, iz ene postelje v drugo.

Ob šahu je bil najboljši tudi v vistu, menda mu tudi v biljardu nisi mogel do živega. Sledil je značilni vzorec, ki ga bomo poslej gledali še naslednjih sto let. Motivirani izzivalec je zmagal gladko, 6:3, Capablanca in z njim ves šahovski svet je ostal odprtih ust. Začelo se je Aljehinovo obdobje (nič manj slavno), Kubanec priložnosti ni več dočakal.
 

Sovjeti in fant iz Brooklyna

Po drugi svetovni vojni so oblast v šahu prevzeli šahisti iz Sovjetske zveze. Njihov komunistični sistem je izbral šah kot demonstracijski šport in kot panogo, v kateri bodo najlažje dokazovali svoj komunistični prav nad dosežki »gnilega kapitalizma«. Žezlo so prevzeli leta 1948 (Aljehin je nastopal pod francosko zastavo) in ga trdno držali vse do leta 1972, ko so v zaključnih dvobojih igrali le njihovi šahisti. Bila so leta, ko smo na svetovni lestvici med deseterico težko našli kakšnega nesovjetskega šahista. Za njimi je stal sistem, slovita sovjetska šahovska šola, stroj, ki je mlel brez milosti.

Potem je prišel Bobby Fischer. Fant iz Brooklyna je odraščal v okolju, kjer šaha sploh niso razumeli. In vendar so ga lesene figurice povsem prevzele in že kot otrok se je odločil, da stopi na šahovski Olimp. Njegov boj je bil težak: dosegal je silovite vzpone in strme padce, svoje je dodal še njegov temperamentni značaj. Sam proti celemu premišljeno dorečenemu sistemu se je bojeval poldrugo desetletje, preden je leta 1972 končno dočakal svojo priložnost. Svetovni prvak je bil takrat Boris Spaski, za prizorišče je bil izbran Reykjavik.

Posredoval je Kissinger

»Dvoboj stoletja« so zaznamovale afere in velikansko medijsko zanimanje. Svet je bil razdeljen na pol, rezultati dvoboja so bili prva dnevna vest. Fischerja, ki je vmes že skoraj zapustil prizorišče, je poklical in moledoval k vrnitvi sam Henry Kissinger, eden od najvplivnejših ljudi tistega časa. »Ok, vrnil se bom in zmagal. A tega ne bom storil za ZDA, temveč v prvi vrsti in edino zase!«



Vse drugo je zgodovina. Res se je vrnil, res zmagal, a naslova pozneje ni želel več braniti. Odšel je v legendo, njegovo mesto pa je zasedel naslednji predstavnik Sovjetske zveze, tokrat menda najmočnejši vseh časov, mladi Anatolij Karpov. Mladenič deške postave, zato pa z brezmejno nadarjenostjo. Šahist, ki ga je Sovjetska zveza čakala desetletja.
 

Dvoboj komedij in zmešnjav

Zaljubljenost v Karpova je v drugi plan potisnila vse druge sovjetske šahiste. Nekako najtežje se je s tem sprijaznil Viktor Korčnoj, ki mu je sredi sedemdesetih let uspel spektakularni pobeg in emigracija. Ko se je nekako pretolkel tudi skozi kandidatske dvoboje, mu je na poti stal le še Karpov. Do velikega spopada je prišlo leta 1978 v filipinskem Baguiju. Politično ozadje je bilo skoraj tako napeto kot pred šestimi leti v Reykjaviku, hladna vojna Vzhod : Zahod je bila na vrhuncu.

To je bil dvoboj komedij in zmešnjav. Česa vse nista počela tekmeca! Karpov si je pomagal s parapsihologom, Korčnoj je za odgovor na Filipine privlekel indijske jogije. Sumili so v vse in vsakogar, povohali vsak jogurt, ki so ga igralcema prinesli na šahovnico. Karpov je menda živel v umetni sobi, ki so jo postavili sredi njegovega apartmaja, izoliran od vseh morebitnih zunanjih dejavnikov.

V prvem delu dvoboja je Karpov zlahka uveljavljal svojo igralsko premoč in v dvoboju do šestih zmag povedel s 5:2. Nato je nenadoma povsem popustil (z dobrimi 40 kg je bil pač nepripravljen za dolge bitke) in Korčnoju je uspelo izenačiti. Sledila je epska 32. partija, v kateri je Karpov iz sebe iztisnil maksimum, zaigral kot prerojen in vendarle zmagal. Ni jih bilo malo, ki so trdili, da je na partijo prišel drogiran, seveda je v dvorani sedel tudi parapsiholog in nenehno strmel v Korčnoja. Kakorkoli, Sovjeti so ubranili svoje in Karpov je ostal na vrhu še dolgih sedem let.

Največja prevlada

Komaj se je Karpov ubranil grožnje največjega državnega sovražnika, nekakšnega šahovskega Solženicina, že je sledil domači izziv. V Azerbajdžanu je namreč odraščal Gari Kasparov, za marsikoga najboljši šahist vseh časov. Kasparov je blestel že kot mladinec in že z dvajsetimi nergal, da želi svojo priložnost. »Mi svojega prvaka že imamo,« mu je zbrusil Leonid Brežnjev.



A Kasparova se ni dalo zaustaviti. Po prekinjenem maratonskem dvoboju leta 1984 (po 48 partijah je Karpov sicer vodil s 5:3, a je komaj še stal na nogah) je do pravega dvoboja prišlo leta 1985. Najvidnejši predstavnik umirajočega komunizma proti predstavniku novega rodu, ki je napovedoval spremembe.

Takrat 22-letnega Kasparova se ni dalo več zaustaviti. 13:11 in (ne)pričakovana menjava na vrhu. Sledilo je 15-letno obdobje največje premoči v šahovski zgodovini. Kasparov je bil številka ena, prvak, zmagovalec praktično vseh turnirjev, na katerih je nastopil.
 

Padec v Londonu

Leta 2000 je ponudil priložnost za izziv svojemu nekdanjemu učencu Vladimirju Kramniku. Milenijski dvoboj so organizirali v Londonu, na mizo vrgli nekaj milijončkov, čeprav o zmagovalcu naj ne bi bilo dvoma. A glej ga zlomka: dvoboj, v katerem zmaga boljši v šestnajstih partijah, se je končal predčasno. S Kramnikovo zmago in senzacijo: Kasparov ni dobil niti ene partije!



Po 18 letih se je dvoboj za svetovno prvenstvo vrnil v London. Zgodba je precej podobna: Magnus Carlsen je nesporni favorit. Izzivalec Fabiano Caruana sicer ni njegov učenec, zato pa z rezultati precej zaostaja. Vzorec že poznamo – bomo priče še eni londonski senzaciji?