Bi vaša stavba zdržala potres?

V Sloveniji je vsako leto okoli 2000 potresov, prebivalci pa jih zaznamo le od 150 do 200 na leto. Zato je bila rdeča nit pogovora v podkastu, kako potresno varne so v resnici zgradbe v Sloveniji in kaj lahko storimo za njihovo izboljšanje. Predvsem pa, kako se lahko spopademo s hudimi posledicami.

Da je tema zelo aktualna, je pokazal zanimiv, predvsem pa iskriv pogovor med našimi sogovorniki: prof. dr. Matjažem Dolškom, profesorjem na Katedri za konstrukcije in potresno inženirstvo na Fakulteti za gradbeništvo Univerze v Ljubljani, magistrom Črtomirjem Remcem, predsednikom Inženirske zbornice Slovenije in predsednikom uprave Stanovanjskega sklada RS, in Petrom Filipom Jakopičem, direktorjem Službe za zavarovanje premoženja in premoženjskih interesov pri Zavarovalnici Triglav.

Tudi do desetmilijardna škoda

Že konec leta 2023 je bila sprejeta resolucija o krepitvi potresne varnosti do leta 2050 Prehitimo potres, vendar akcijskega načrta za zmanjšanje potresnega tveganja resorno ministrstvo še ni pripravilo. Matjaž Dolšek je pojasnil, da so na gradbeni fakulteti že leta 2020 naredili seizmični stresni test, ki je pokazal, da bi bilo ob ponovitvi ljubljanskega potresa iz leta 1895 poškodovanih kar od 42.000 do več kot 100.000 zgradb, poleg smrtnih žrtev bi bila velika tudi škoda. Ocenjena vrednost je takrat znašala več kot sedem milijard evrov neposredne škode na stavbah, danes pa je to že okoli 10 milijard evrov.

»To so bile tudi strokovne podlage za resolucijo o krepitvi potresne varnosti, ki je bila zatem tudi sprejeta. V njej je jasno zapisano, da bi morali narediti akcijski načrt za zmanjšanje potresnega tveganja, vendar se doslej to še ni zgodilo. Mi smo že leta 2020 za to predlagali izvedbo v dveh fazah, in sicer petletno pripravljalno fazo, ki bi se morala letos zaključiti, potem pa še izvedbeno fazo, v kateri bi na podlagi tega, česar smo se naučili v pripravljalni fazi, začeli izvajati in krepiti potresno varnost,« je še poudaril Dolšek. In dodal, da so te ocene pomembne, saj so politiki začeli resno razmišljati o problematiki šele, ko so videli finančne posledice in jih je začelo dejansko biti strah.

Črtomir Remec je menil, da zgodnje aktivnosti, ki jih je omenjal Dolšek, niso bile učinkovite, obenem je bil kritičen tudi do predstavljenih ocen, saj so po njegovem mnenju pretirane in strašijo ljudi, kar vodi do neaktivnosti politike, saj dajejo občutek, da je to prevelik zalogaj. Remec ocenjuje, da moramo začeti z manjšimi koraki in začeti ljudi ozaveščati, kako je treba ravnati v primeru potresa in kako se izvede evakuacija, »ne pa da samo govorimo o milijardah, ker seveda te milijarde dejansko stvari odnašajo v daljno prihodnost in ljudem ne pomagajo nič«. Sicer pa je Inženirska zbornica, kot je dejal, vmes že v primeru Kliničnega centra opozorila, da je smiselno preveriti potresno varnost objekta ob energetski sanaciji, je pa prilagajanje starejših objektov na nove predpise zelo zahtevno.

Slovenija med bolj ogroženimi državami v EU

V odgovoru na to je Dolšek pojasnil, da se zdaj evrokodi prenavljajo, pri čemer aktivno sodeluje tudi njihova fakulteta za gradbeništvo in geodezijo. Ti standardi so sodobni in bolj kompleksni, bo pa nujna tudi specializacija na tem področju, »ker vsak ne bo mogel kar vsega projektirati tako, kot je bilo mogoče pred 30 ali 50 leti«.

»Posebnost teh standardov je, da ima vsaka država možnost določiti nacionalne parametre o varnostnih merilih. Slovenija je med državami EU med bolj ogroženimi skupnostmi, ker omenjena potencialna škoda predstavlja približno 15 odstotkov BDP. Če bi bila taka izguba zaradi enega dogodka, bi to bila velika katastrofa. Te parametre bo treba določati. Do zdaj nekako ni bilo posluha za to, da bi vlade financirale te projekte, kar se mi sicer zdi zelo pomembno,« je dejal Dolšek.

Katere stavbe so bolj ogrožene?

Inženirska zbornica je kot veliko težavo za potresno odpornost opozorila na starejši stavbni fond in črne gradnje, ki so bile izvedene nestrokovno. »Imamo seveda tudi posamezne primere, kjer je kakovost gradnje ali projektiranja slabša. Nikoli ne vemo, ali so vsi udeleženci – projektant, izvajalec in nadzornik – opravili svojo nalogo na najvišji ravni. To je pač realnost, zato tudi pravijo, da potres pokaže napake projektantov. Prepričan sem, da kakršenkoli potres bo v Ljubljani, se bo sicer veliko stavb tudi zrušilo, a take katastrofe spet ne bo,« ocenjuje Remec.

Dolšek pravi, da imamo star stavbni fond, saj je bila približno tretjina objektov zgrajenih pred letom 1964. Takrat pa še ni bilo uveljavljenih protipotresnih standardov za potresno odporno gradnjo. »Imamo približno dve tretjini zidanih stavb, ki sodijo med najbolj ranljive, še posebno če so višje, to pomeni tudi tri, štiri, pet etaž in več.

S tega vidika to sodi med najbolj ogrožene stavbne fonde, če so postavljeni na potresno nevarne lokacije. Pa seveda tudi druge stavbe, če so nepravilno zasnovane, zelo problematične so stavbe z mehko etažo; to so tudi armiranobetonske stavbe, ki so bile zgrajene po letu 1964. Izpostavljati samo nekatere stavbe v Sloveniji, pa ni edini problem.« Dokler bo v Sloveniji v gradbenem zakonu pisalo, da se objekti zaradi potresov lahko porušijo, bomo v Sloveniji potresno neodporni, je še ocenil Dolšek.

Ozaveščenost

V Sloveniji je od 20.000 do 25.000 večstanovanjskih zgradb, odvisno od tega, kakšno merilo uporabljamo. Imamo tudi okoli 500.000 enostanovanjskih hiš, skupaj z dvo- in trostanovanjskimi pa od 800.000 do 900.000 hiš.

»Če govorimo o tem fondu, je pri hišah približno 30 odstotkov nezavarovanih. Med tistimi z zavarovanjem pa je tudi potresno zavarovanih le med 15 in 20 odstotkov, kar pomeni, da govorimo o 80-odstotni nezavarovanosti. To ne pomeni, da so vsi visoko ogroženi. Če to prevedemo v prebivalstvo, v Sloveniji približno 30 odstotkov ljudi živi v večstanovanjskih objektih, vsi drugi pa živijo v hišah. Lahko rečemo, da več kot pol milijona ljudi živi v večstanovanjskih objektih, ki niso zavarovani pred potresom. Pa tudi več kot milijon prebivalcev Slovenije živi v hišah, ki niso zavarovane pred potresom,« je pojasnil Peter Filip Jakopič.

In dodal paradoks, ki ga opažajo: »Tisti, ki bi morali imeti zavarovanje sklenjeno, ga nimajo, saj če 30 let varčujejo za hišo in jo potres poruši, ni možnosti, da bi do konca življenja, tudi če angažira vso družino, pride do tega. To pomeni, da je treba imeti zavarovano. Če pa ima 30 hiš, malo karikiram, in bo potres eno podrl, bo verjetno lažje preživel in bo tudi tisto hišo v nekaj letih spet lahko zgradil. Ta logika v praksi ne deluje,« je dodal Jakopič.

Kakšna pa je pri tem problematika potresnega zavarovanja pri večstanovanjskih zgradbah oziroma, hipotetično, kakšne težave lahko nastanejo, če se zruši stolpnica ali kaj podobnega?

»Upravnik je dolžan poskrbeti za zavarovanje po zakonu, vendar ta ne določa, kaj je ustrezno zavarovanje. To v praksi pomeni, da je morda le petina blokov zavarovana tudi za primer potresa. Pri večstanovanjskih zgradbah pa je izziv veliko etažnih lastnikov. Če si predstavljate, da je blok sestavljen iz kock, kjer so bele kocke nezavarovane, rdeče pa zavarovane, in se ob potresu blok sesuje, pa samo iz rdečih kock ne morete ponovno sestaviti bloka, kakršen je bil pred potresom. To pomeni, da vam nič ne pomaga, če vaši sosedje v bloku nimajo zavarovanja pred potresom – ker iz lastnega žepa ne morejo kriti nadgradnje. V praksi bi to pomenilo, da bi ljudje dobili zavarovalnino, ampak v višini gradbene vrednosti, ne tržne vrednosti. Tako si samo iz zavarovalnine ne bi mogli privoščiti identičnega stanovanja, kakršno je bilo pred škodo,« še pravi Jakopič.