Kaj je hernija diska? Razumevanje simptomov in zdravljenje

Hrbtenica je steber našega telesa in nam zagotavlja stabilno oporo ter omogoča gibanje. Je med najbolj obremenjenimi deli telesa, saj vsak dan prenaša velike obremenitve, od lažjih vsakodnevnih, kot so rutinski gibi, dvigovanje manjših bremen, upogibanje, hoja, dolgotrajno sedenje, do težjih obremenitev in nenadnih gibov.

Če želimo, da bo hrbtenica čim dlje opravljala svoje »delo« dobro, moramo tudi sami poskrbeti za njeno stabilnost, moč in vzdržljivost. Na stabilnost hrbtenice sicer vpliva več stvari, poleg močnih hrbtnih mišic tudi splošna telesna (ne)dejavnost, telesna teža, starost in genetika. Zelo slabo na hrbtenico vplivajo dolgotrajno sedenje, stoječe delo, neaktiven življenjski slog, nepravilni in nenadni gibi ter pretekle poškodbe. Pri tem bolj izstopa predvsem pomanjkanje gibanja, saj lahko vodi do togosti in šibkosti mišic, ki podpirajo hrbtenico, s tem pa se povečuje tudi tveganje za degeneracijo hrbtenice, bolečine in poškodbe.

Med pogostejšimi težavami s hrbtenico, ki danes pestijo ljudi in povzročajo bolečine v hrbtu, so hernija diska in mišične bolečine v hrbtenici, pa tudi bolečina v križu, vratu in bolečine zaradi slabe drže ipd.

Hernija diska ali mišična bolečina v hrbtu?

FOTO: Medicofit

Za hernijo diska je značilna izrazita bolečina in praviloma precej večji obseg težav kot pri mišični bolečini, ki je običajno manj intenzivna in omejena na en del hrbta. Drugačen je tudi vzrok nastanka; mišična bolečina se razvije zaradi dolgotrajne zakrčenosti mišic, hernija diska pa je posledica zdrsa medvretenčne ploščice. Težave se pri herniji diska lahko stopnjujejo od bolečine, mravljinčenja do celo izgube moči v telesu ter nevroloških motenj v najtežjih primerih.

Bolečina pri herniji diska je običajno močna, zbadajoča in intenzivna. Pogosta lastnost hernije diska je tudi, da se posameznik praviloma spominja dogodka, ki je sprožil bolečino; to velja predvsem v primerih, ko gre za večjo herniacijo. Nekatere manjše hernije diska so lahko dalj časa brez simptomov. Postopoma pa se ti razvijajo tudi v primeru starostne degeneracije.

Hernija diska od A do Ž

Da bi bolje razumeli hernijo diska, kako do nje pride in zakaj, moramo najprej spoznati čisto osnovno zgradbo hrbtenice.

Hrbtenica je torej sestavljena iz vretenc (kosti), medvretenčnih ploščic, ligamentov in mišic. Vretenc je 33 ali v nekaterih primerih 34 in jih razdelimo na pet skupin: vratna, prsna in ledvena vretenca, križnico in trtico. Med vretenci v hrbtenici so diski oziroma pulpozno jedro ali jedro medvretenčne ploščice. Njegova naloga je, da deluje kot blažilec sil in omogoča gibljivost ter prožnost hrbtenice.

Do hernije diska pride, ko se jedro medvretenčne ploščice premakne iz medvretenčnega prostora. V nekaterih primerih hernija diska pritiska na živec, kar lahko povzroči močno bolečino, a se običajno z ustrezno fizioterapijo in zdravljenjem pozdravi v nekaj tednih. Le v izjemnih primerih je potrebna operacija. Lahko pa je hernija diska tudi čisto brez simptomov in bolečin. Takšno lahko odkrijemo šele z diagnostično preiskavo ali naključno na pregledu z magnetno resonanco, ultrazvokom ipd. Poznamo sicer hernijo diska vratne, prsne in ledvene hrbtenice.

Dejavniki, ki povečujejo tveganje za hernijo diska

Hernija diska se lahko zgodi vsakomur, vendar pa obstajajo primeri, ki so bolj tvegani, in dejavniki, ki povečujejo možnosti za nastanek. Med njimi so na primer starost, saj so starejši predvsem zaradi degenerativnih sprememb diskov, ki z leti počasi popuščajo in izgubljajo elastičnost, bolj na udaru.

Tveganju smo bolj izpostavljeni tudi pri čezmernih fizičnih naporih (npr. pri telovadbi in nenadnih gibih ali nepravilnem dviganju težkih bremen), pri dolgotrajno nepravilnem obremenjevanju hrbtenice (predvsem pri sedečem delu in neaktivnem življenjskem slogu) in zaradi nepravilne drže ter šibkih, slabo razvitih mišic trupa in hrbteničnih mišic. Pri tem je pomembno poudariti, da imajo nekateri ljudje podedovano šibkejše mišice in slabše vezivno tkivo, kar še pospešuje degeneracijo diskov.

Škodljivi so tudi nenadni udarci ali padci, ki lahko povzročijo zdrs jedra medvretenčne ploščice. Večje možnosti za hernijo diska imajo tudi ljudje s čezmerno telesno težo, saj sta obremenitev in pritisk na hrbtenico pri teh ljudeh večja, ter posamezniki z nezdravim življenjskim slogom.

Kakšni so tipični simptomi hernije diska?

FOTO: Medicofit

Hernija diska se običajno kaže z zelo značilnimi znaki. Med najbolj tipičnimi je bolečina, ki se lahko pojavi v vratu, ledvenem ali prsnem predelu in se širi navzdol po drugih delih telesa, odvisno od tega, kje se je hernija diska zgodila. Tako na primer pri herniji v predelu ledvene hrbtenice bolečina praviloma seva po nogah navzdol.

Zelo pogosti spremljevalki bolečine sta tudi mravljinčenje ali odrevenelost (zaradi pritiska na živce). Pogosto se bolečini pridružujeta tudi omejena gibljivost in oslabelost mišic. Znaki pa se običajno poslabšajo pri naporih (bolečina se na primer okrepi pri dolgotrajnem sedenju ali dvigovanju bremen).

Hernija diska ima sicer lahko več faz. Začne se z manjšimi težavami in degeneracijo, ko je bolečina še majhna, prisotna je občasna togost, posameznik pa sicer nima večjih težav v vsakdanjem življenju in pri mobilnosti. Temu lahko, če ne ukrepamo, sledi nadaljnji razvoj hernije in stopnjevanje težav.

Posameznik lahko začenja opažati, da je vse manj gibljiv in fleksibilen ter vedno bolj omejen pri aktivnostih, ki mu še do nedavnega niso povzročale težav. Nadaljnji razvoj lahko razdelimo na spodnje faze (vse faze se sicer razlikujejo po stopnji izbočenja diska):

• Proturzija: v tej fazi se disk izboči, pojavijo se lahko zmerne bolečine in tudi občasno mravljinčenje, posameznik lahko zazna neprijeten občutek tudi v drugih delih telesa.
• Ekstruzija: tu že govorimo o pravi herniji diska, saj je vsebina diska prodrla skozi razpoko v vezivnem obroču in pritiska na živčne strukture. Posameznik že lahko poroča o močni bolečini, ki seva v druge dele telesa, in občutku šibkosti v udih/mišicah.
• Sekvestracija: hernija diska je v tej fazi že močno napredovala, del diska se je že popolnoma ločil in lahko pride tudi do hudih nevroloških simptomov.

Hernija diska, ki je posledica poškodbe oziroma se zgodi nenadno, se praviloma razvije hitreje in povzroča bolj ostre in nagle simptome.

Kako poteka diagnoza in kakšne so možnosti zdravljenja?

FOTO: Medicofit

V primeru bolečin v hrbtu se je treba odpraviti k specialistu, ki bo ocenil, ali gre za hernijo diska ali drugo stanje ter kakšen je obseg težav. Praviloma bo specialist najprej opravil klinični pregled (preveril simptome in gibalne sposobnosti) in vas napotil na slikovne preiskave (magnetna resonanca, računalniška tomografija ipd.), v hujših primerih pa bo naredil tudi nevrološke teste. Pomembno je, da specialist izključi druge možne vzroke in bolezni, ki se kažejo s podobnimi simptomi. Po zaključenem celovitem pregledu vas bo napotil na ustrezno zdravljenje in rehabilitacijo.

Najpogosteje strokovnjaki pri herniji diska svetujejo konservativno zdravljenje, operacijo pa le, kadar predhodno zdravljenje ne daje želenih rezultatov ali če ima posameznik že resne nevrološke težave. Izkušnje namreč kažejo, da posamezniki tudi po operaciji še vedno lahko čutijo bolečine in je poseg zato praviloma čisto zadnja možnost. Zdravniki tistim s hujšo bolečino pogosto priporočajo tudi protivnetna zdravila, in če ta ne pomagajo, težave pa vztrajajo več kot štiri tedne, tudi epiduralne injekcije.

Za zdravljenje hernije diska se je kot najučinkovitejša in na dolgi rok najuspešnejša izkazala fizioterapija. S pravočasno fizioterapevtsko obravnavo ne le pozdravimo simptome, ampak preprečimo dodatne poškodbe in morebitne zaplete. Pravilno vodena fizioterapevtska obravnava tako učinkovito zmanjša bolečine in simptome, da operacija ni potrebna, posameznik pa se lahko polno funkcionalen vrne v življenje.

Rehabilitacija hernije diska v kliniki Medicofit

FOTO: Medicofit

Obravnava se v kliniki Medicofit začne s celovito diagnostično terapijo, pri kateri izkušen specialist fizioterapevt/fizioterapevt diagnostik, ki je specializiran za področje poškodbe, zaradi katerega prihajamo, pregleda pacienta. Skupaj z njim se pripravi tudi individualno prilagojen načrt zdravljenja, s celotnim programom in potekom rehabilitacije ter okvirnim časom trajanja. Le takšen pristop vodi do visoko kakovostne obravnave in s tem želenih rezultatov – ozdravitve in življenja brez bolečin – in dokazano izjemno poveča možnosti, da bomo popolnoma okrevali ter se varno vrnili v svoje življenje, brez večjih posledic in polno funkcionalni.

Diagnostična terapija je sestavljena iz pregleda, anamneze, testiranj, ocene tveganja in poglobljene analize zdravstvene zgodovine. Sledi fizioterapevtska obravnava – rehabilitacija, ki v osnovi običajno obsega fizioterapijo z mobilizacijskimi tehnikami in fizioterapevtskimi aparati, ki zmanjšujejo bolečine in pospešujejo celjenje. Fizioterapevt na podlagi mišičnega neravnovesja in napačnih gibalnih vzorcev določi specialne vaje ter posameznika spodbuja k pravilnemu gibanju.

Pri herniji diska se najbolj pogosto uporabljajo manualne tehnike ter terapije PERISO diamagnetna terapija, TECAR in HiTop elektroterapija. Rehabilitacija praviloma traja najmanj tri do šest mesecev in gre običajno skozi štiri faze. V prvi je cilj razviti stabilnost ledvenega predela in zmanjšati bolečine, v drugi okrepiti mobilnost in nadzor nad medenico, v zadnjih dveh pa povečati mišično moč in vzdržljivost (predvsem globokih trebušnih mišic, ki so najšibkejše, in hrbtnih mišic) ter združiti in integrirati vse predhodne faze.

Pomemben del rehabilitacije pri herniji diska je tudi sprememba življenjskega sloga in škodljivih navad, ki so pripeljale do težave. S tem namenom fizioterapevt posameznika tudi usmeri in pouči o novih gibalnih vzorcih (pravilno dvigovanje bremen, pravilno sedenje, pravilno vstajanje in leganje v posteljo ipd.), ki mu bodo pomagali ohraniti stanje po rehabilitaciji. Fizioterapevt s tem namenom priporoči in demonstrira tudi vaje za krepitev in stabilizacijo mišic.

Z ustrezno rehabilitacijo znatno zmanjšamo možnosti za ponovitev težav v prihodnosti, okrepimo mišice in povečamo svojo telesno zmogljivost. Pri tem velja poudariti, da je kakršnokoli vadbo na začetku priporočljivo izvajati le pod vodstvom ustreznega strokovnjaka (na primer fizioterapevta ali kineziologa), saj ne želimo z nepravilno izvedbo še poslabšati stanja in trpeti še večje bolečine. Pozneje, ko je rehabilitacija že zaključena in smo se v procesu zdravljenja naučili ustreznih vaj in izvedbe, pa je aktivnost zelo priporočljivo nadaljevati tudi doma.

Dobro je vedeti, da je popolno okrevanje po herniji diska možno, vendar pa je odvisno od številnih dejavnikov. Najboljše rezultate imajo predvsem tisti, ki z rehabilitacijo ne odlašajo, upoštevajo vse usmeritve in priporočila fizioterapevta, tudi doma redno vadijo in skrbijo za zdrav življenjski slog. Le pri bolj kompleksnih in trdovratnih primerih je praviloma potrebno kirurško zdravljenje.

Če želimo preprečiti ponovitev hernije diska, je nujno, da spremenimo življenjski slog in gibalne vzorce, ki so pripeljali do težave.

FOTO: Medicofit

Kdaj je smiselna napotitev na kirurško zdravljenje hernije diska?

Ko so težave zaradi hernije diska zares hude in/ali ima posameznik nevrološke motnje in ko je konservativno zdravljenje neuspešno ter bolečina neznosna, nas bo zdravnik najverjetneje napotil na kirurško zdravljenje. Treba pa je poudariti, da je operacija hernije diska redko potrebna, saj večina bolnikov dobro okreva s pomočjo fizioterapije. To pa strokovnjaki priporočajo tudi po operaciji.

Možnosti za nastanek hernije diska lahko zmanjšamo

Pravilna drža, pravilno dvigovanje bremen in sedenje so poleg redne vadbe in krepitve mišic zelo pomemben del preventive, če se želimo izogniti herniji diska in drugim težavam s hrbtom.

Kako do pravilne drže?

Pri pravilni drži telesa lahko ohranimo globoke mišice aktivne. Postavimo se s stopali v širino bokov, ob tem je teža enakomerno razporejena na obe nogi. Kolena so rahlo pokrčena, boki pa v nevtralnem položaju (ne nagibamo se v nobeno smer). Pri tem je pomembno, da je hrbtenica ravna, ramena pa so rahlo potegnjena nazaj (vendar ne pretirano) in potisnjena navzdol. Brada je v nevtralnem položaju. Pogled je usmerjen naravnost naprej.

Pravilno dvigovanje bremena

Prav nepravilno dvigovanje bremen lahko pripelje do resnih poškodb hrbtenice in sklepov. Zato raje ne tvegajmo in se naučimo pravilnega dvigovanja: na začetku se prepričajmo, da breme ni pretežko in da ga bomo lahko dvignili. Nato stopimo čim bližje do bremena, ki ga bomo dvignili. Pokrčimo kolena in boke ter čim bolj čvrsto primemo breme. Pred dvigom stisnemo še trebušne mišice in z močjo nog dvignemo breme. Izredno pomembno je, da hrbtenica ves čas ostane ravna, brez upogibanja.

Kako pravilno sedimo?

Povprečen človek, ki ima sedeče delo, na dan presedi več kot deset ur. To seveda vpliva na našo držo in hrbtenico, sploh če je sedenje nepravilno. Pravilno sedenje je zato nujno, če želimo hrbtenico čim dlje ohraniti vitalno in nepoškodovano.

Pri pravilnem sedenju stopala vedno postavimo plosko na tla (še bolje pa na oporo). Nog med sedenjem nikoli ne prekrižamo. Medenica in ledveni del hrbtenice sta v nevtralnem položaju, kar pomeni, da imamo med sedenjem težišče na sedničnih kosteh. Poleg tega smo pozorni tudi na ramenski obroč in položaj vratne hrbtenice oziroma glave. Pri ramenskem obroču pazimo, da potisnemo ramena rahlo navzdol in lopatici ob prsni koš.

Čeprav pravilno sedenje občutno pripomore k primerni porazdelitvi sil, ki delujejo na hrbtenico pa je še pomembneje, da sedenje ni dolgotrajno – vsaj enkrat na pol ure se je potrebno vstati, pretegniti in razgibati.

OKVIR: Naročite se na zdravljenje hernije diska v kliniki Medicofit.

Naročnik oglasne vsebine je Medicofit