Nož na vratu

Potem ko so se pred natanko desetimi leti na pekinškem stadionu Ptičje gnezdo končale poletne olimpijske igre ob udarcih na več sto bobnov, so v spominu najbolj ostali prav ti disciplinirano ritmični, popolnoma usklajeni in pomenljivo glasni zvoki kitajske proslave lastne veličine.

Slovesnost ob koncu iger resda ni bila tako militantna kakor odprtje 8. avgusta, ko je 2008 bobnarjev udarjalo po ravno toliko bronastih bobnih fou in tako seveda simbolno predstavilo leto, ko se je vse skupaj dogajalo, ter z odločno, skoraj agresivno koreografijo odštevalo sekunde do začetka olimpijskih iger. Videti je bilo, kakor da so oživeli glineni vojaki cesarja Qinshihuanga iz 3. stoletja pred našim štetjem in napovedovali vrnitev v globalno prihodnost.

Težko se je bilo upreti zastrašujoči lepoti sočasne zadušitve individualnosti, s katero so zgradili simboličen most med starodavnostjo in sodobnostjo. Vse nas je spreletavala kurja polt nerazložljive vznemirjenosti, kakršno ustvarja množično odrekanje posamičnemu, samo da bi se pojavila iluzija vsemogočne skupnosti.

Na tribunah so sedeli Vladimir Putin, takrat ruski premier, ki se je pravkar vojaško spopadel z Gruzijo; George W. Bush, predsednik supersile, zelo dejavne v še eni iraški vojni; Nicolas Sarkozy, državni vodja Francije, ki se je ravno pripravljala, da se bo postavila v prve bojne vrste med napadom na libijskega voditelja Moamerja Gadafija.

Skratka, svet se je očitno militariziral, in medtem ko so v Ptičjem gnezdu ena za drugo sledile predstave koreografiranega bojevniškega duha in olimpijskih simbolov miru, je bilo jasno, da živimo v precepu med Konfucijevo doktrino velike harmonije in Sunzijevo umetnostjo vojskovanja.

In potem ko so nekateri občudovali Zhang Yimoujevo predstavo poetičnega militarizma, druge pa je obhajala groza zaradi nje, smo bili v letih, ki so sledila, vsi priče novemu valu militarizacije mladine po vsem svetu. V nekaterih državah – predvsem na Kitajskem, kjer so se spoprijemali s posledicami tridesetletne politike enega otroka – se je okrepilo prepričanje, da je čas, preživet v uniformi na trdih posteljah, pod hladno prho in med napornimi treningi, nenadomestljiva naložba v trdno voljo, telesno vzdržljivost in duševno zrelost mladih na pragu samostojnega življenja. Spet v drugih so začeli javno razpravljati o ponovni uvedbi služenja obveznega vojaškega roka. Seveda takšnega razmišljanja ni navdihnil Zhang Yimou in njegovi olimpijski bobnarji, toda to, kar na splošno velja za »kitajski čudež«, tako na gospodarskem kot na vojaškem področju, redno povezujemo prav s takšno disciplino, kakršno je znameniti režiser oplemenitil z daljnovidnimi sporočili tik pred odprtjem pekinških olimpijskih iger. »Samo Kitajci zmorejo ustvariti tako popoln prizor z bobni fou,« je govoril in poudarjal, da večina njegovih izvajalcev prihaja iz Narodnoosvobodilne vojske, to pa pomeni, da so že razvili čut za to, kako se je treba pravilno postaviti na natančno zarisani črti.

Samo Kitajci zmorejo v malo več kakor 30 letih doseči položaj druge gospodarske sile na svetu, smo brali v ozadju olimpijskega spektakla. Mar ne bi bilo zato dobro, da bi tudi mi malo razmislili o pomenu samozatajevanja in moči discipline ter bi svoje mladeniče in dekleta oblekli v uniforme, jih poslali v vojaške barake in počakali, da bi njihove dlani otrdele pod bremenom različnih vrst orožja? Ne samo da bi tako naredili red v mladih in vročekrvnih glavah, ampak bi – tako trdijo mnogi od tistih, ki so pred približno desetimi leti zagovarjali odpravo služenja obveznega vojaškega roka prav s trditvijo, da se je pokazalo, da je takšno služenje nekoristno – tudi sami vojski in celotni družbi omogočili, da bi bili bolje pripravljeni na izzive, ki se mnogim že zdijo podobni starim slikam iz zgodovinskega albuma.

Tako smo se vrnili na startno črto, ne da bi bili pripravljeni priznati, da nismo opravili izpita iz miru in svobode, in morda se celo ne zavedamo, da smo kot starši ali vzgojitelji pozabili vcepiti mladim občutek za skrito skladnost, ki povezuje svobodo in disciplino. Ali je mogoče, da nam skratka ni uspelo vzgojiti generacije, ki bi s kritičnim odnosom do sebe zavračala kakršno koli možnost vojskovanja ter nobenim politikom, kapitalistom, interesnim skupinam in nemoralnim manipulatorjem ne bi bila pripravljena dovoliti, da bi jo popeljali v boj za napihnjene kategorije domoljubja?



»Prav zanimivo bi bilo biti pilot vojaškega letala …« se je smehljal takrat 16-letni Fritiof, ko ga je novinar leta 2016 vprašal, kaj si misli o napovedi švedske vlade, da bo leta 2019 spet uvedla služenje obveznega vojaškega roka, ki so ga sicer odpravili leta 2010. »Vendar nisem prepričan, da bi bil pripravljen ubogati številna povelja in se podrediti veliko nepotrebnim stvarem, samo da bi nekomu pokazal svojo lojalnost. Nisem ravno velik ljubitelj vojne, zato raje ne bi šel v vojsko,« je nazadnje ugotovil dolgolasi najstnik s kapo s ščitkom, obrnjenim nazaj.

»Mislim, da bi to lahko bilo zabavno,« je odgovorila 17-letna AnneLotte na vprašanje, kaj bi naredila, če bi morala služiti vojsko. »Vendar se mi ne zdi, da sploh potrebujemo vojsko! Vlada bi morala znati poiskati diplomatske rešitve za vse težave, zato mislim, da ni prav siliti nekoga, naj bo sestavni del nečesa, pri čemer noče sodelovati.«

Tako so drug za drugim odgovarjali zelo mladi Švedi, od katerih bodo nekateri zdaj očitno morali služiti od 9- do 12-mesečni vojaški rok, če bodo seveda izpolnili pogoje psihološkega in telesnega preizkusa. Obvezni rok so uvedli po tem, ko se je 87 odstotkov Švedov, večinoma precej starejših od Fritiofa in AnneLotte, odločilo za takšen korak nazaj. Čeprav je Švedska nevtralna država in pravzaprav nima sovražnikov, so pripadniki starejše generacije prepoznali nevarnost v Rusih. Zasedli so Krim, svoj vpliv širijo čez Baltik in res so s svojimi vojaškimi letali večkrat prileteli v švedski zračni prostor. Domovino je treba braniti in kdo bo to zmogel bolje kot mladi …, čeprav ti niti niso »veliki ljubitelji vojne«?

Zadnja leta je več drugih držav odkrilo svoje nevarne Ruse, zato o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka razmišljajo vlade v Romuniji, Italiji, Srbiji, Franciji, Nemčiji in na Hrvaškem, nekateri se sprašujejo, zakaj ne bi tega naredili tudi v Veliki Britaniji. Militarizacija mladine je postala modna težnja.

»Če se krepi jeza, pomisli na posledice,« pravi modri Konfucij. Toda če posledice preložimo na mlade, kolektivna tesnoba, zgodovinsko nezaupanje do kogar koli in abstraktna jeza na morebitnega sovražnika postanejo sredstvo oziroma orožje za boj proti individualizmu, hedonizmu in kaosu vrednot. In vsakič se to počne v imenu domoljubja.

Tako je resnici na ljubo treba povedati, da so prav v Rusiji pred dvema letoma ustanovili vojaško domoljubno gibanje Junarmija, ki združuje šolarje, da bi v njih razvijalo tradicionalne ruske vrednote in jim pomagalo upreti se »tujim« vplivom in prevratnim idejam.

Dve leti zatem je Junarmija desetkrat bolj množično gibanje, saj ima 200.000 članov v regionalnih podružnicah po vsej državi. Postala je celo nekakšna ruska mehka moč, ki jo sprejemajo in posnemajo druge države, denimo Armenija, Tadžikistan ali Abhazija. Ruski model militarizacije mladih so pravzaprav sprejeli tudi v Srbiji, kjer so na planini Zlatibor ustanovili taborišče za vojaško vzgojo otrok, na to pa so se burno odzvali v srbskem vodstvu, zato so poligon zaprli.

Tudi na Poljskem so v mestu Mrzeżyno ob Baltskem morju odprli vojaško taborišče za otroke. V njem se učijo preživeti v divjini in streljati iz pištol in pušk, ki so resda kopije pravih in uporabljajo plastično strelivo, poleg tega se učijo uporabljati nož v boju, otroci pa so nad takšnimi dejavnostmi navdušeni. »Nikoli nam ni dolgčas,« je časopisu Gazeta Wyborcza povedal 14-letni Lukasz v maskirni uniformi in do zob »oborožen« ter popolnoma navdušen nad programom v taborišču.

Toda kritiki takšnih izobraževalnih poligonov se sprašujejo, kaj se bo zgodilo, ko bo tudi v takšnih taboriščih postalo dolgočasno. Kam se bo mladina odpravila, ko jo bo družba pregovorila, naj prestopi tanko rdečo črto?

Še dobro bi bilo, če bi se odločila za bobne fou, militantno estetiko Zhang Yimouja in za takšne oblike potrditve vrhunskega samonadzora v imenu osmišljene množine v službi umetnosti. Toda vsi vemo, da se to ne bo zgodilo. Študentje kitajskih univerz, na katerih se rojeva še ena »nova Kitajska«, ki temelji na znanju, znanosti in visoki tehnologiji, morajo vsako poletje opraviti obvezno tritedensko vojaško usposabljanje in celo ti študentje ne bodo v tem prepoznali umetniškega sporočila o »kitajski duši«. Z vaj se bodo vrnili morda nekoliko bolj utrjeni in morda bodo imeli malo več razumevanja za ai-guo. Domoljubje. Generacija njihovih staršev se mora vprašati, ali jim ne bi mogla kako drugače pojasniti, kaj pomeni ta vzvišeni in tako pogosto zlorabljani pojem. Morda pa tega tudi sami še vedno ne vedo.