Ovire na svilni cesti

»Kitajska nas ovira na poti,« je sredi tedna mimogrede omenil Donald Trump, ko je pojasnjeval, zakaj je nastal zastoj v uresničevanju njegovih dogovorov s severnokorejskim voditeljem Kim Džong Unom. Zdi se celo, da je ameriški predsednik precej bolj zaskrbljen zaradi Kitajske sredi geostrateške poti kot zaradi Severne Koreje in njenega jedrskega orožja.

Vodstvo v Washingtonu je ta teden povleklo dve potezi proti azijski sili. Najprej je državni sekretar Mike Pompeo v ponedeljek predstavil ameriško alternativo »svilni cesti« in napovedal, da bodo ZDA vložile 113 milijard dolarjev v tehnologijo, energetiko in infrastrukturo držav indijsko-azijskega območja. Dan pozneje je ameriški predsednik predlagal svoji administraciji, naj carine na 200 milijard dolarjev kitajskega blaga, za katero je pred tem zahteval 10-odstotne uvozne takse, zviša kar na 25 odstotkov.
»Kitajska in še nekatere druge države so se spravile nad naše kmete,« je dejal Trump, pri čemer je imel v mislih carine na sojo in druge kmetijske pridelke in živila, za katere je vodstvo v Pekingu uvedlo povračilne ukrepe. »To ni lepo.« Nato je znova opozoril na napako, ki so ji voditelji v Zhongnanhaiu (rezidenca najvišjih kitajskih voditeljev) v resnici nasedli. »Nisem kot drugi politiki,« je dejal ameriški predsednik. »Jaz izpolnim obljube.«
 

Brez koša za reciklažo

Kitajsko politično vodstvo je pričakovalo, da bodo Trumpove grožnje iz predvolilne kampanje končale – tako kot se je dogajalo pred njim – v košu za reciklažo populističnih izjav. Zdaj se druga največja gospodarska sila na svetu spoprijema z ameriškimi carinami na njen celotni izvoz v vrednosti 500 milijard dolarjev, ob tem pa še z ZDA na vseh svojih gospodarskih, varnostnih in strateških dvoriščih.

»V Washingtonu lahko zgolj upajo, da bodo preprečili pobudo (gospodarskega) pasu in (svilne) ceste, saj je bolj malo verjetno, da jim bo to uspelo z naložbami 113 milijard dolarjev,« je zapisal avtor uvodnika v kitajskem partijskem glasilu Global Times. Ameriške naložbe, ki jih je napovedal Pompeo, so v resnici le del velike pogače, vredne več kot tisoč milijard dolarjev, ki jo državam ob »pasu in cesti« ponuja Kitajska. Toda v Pekingu so upravičeno zaskrbljeni.



Pompeo je namreč napovedal naložbe v indijsko-pacifiško območje le nekaj dni pred odhodom v Singapur na območni varnostni forum Aseana (zveza držav jugovzhodne Azije), ki se ga bodo danes in jutri udeležili zunanji ministri še 27 držav. Čeprav so tudi tokrat napovedovali, da bo ena izmed glavnih tem Severna Koreja, ki je že tradicionalno na vrhu dnevnega reda ARF (območni forum Aseana), je ta država trenutno še najmanj problem Azije. Resda še vedno poteka diplomatska šahovska igra, ker ni znano, ali se bo severnokorejski zunanji minister Ri Jong Ho sestal s Pompeom in ali trojno srečanje med njima in južnokorejsko zunanjo ministrico Kang Kjong Va sploh bo. Če bo, se bodo trije zunanji ministri pogovarjali o pogojih popolne denuklearizacije, o kateri so se dogovorili 12. junija prav v Singapurju na zgodovinskem srečanju Donalda Trumpa s severnokorejskim voditeljem Kim Džong Unom, a so se medtem na poti do uresničitve tega dogovora pojavile ovire.
 

Komercialna banka z zasebnimi računi

Čeprav je Pompeo prejšnji teden potrdil, da so satelitski posnetki pokazali, da Severna Koreja nadaljuje proizvodnjo polnila za jedrske bombe, ta teden pa so iz vesolja zaznali povečano delovanje v severnokorejski tovarni, ki izdeluje medcelinske rakete, se je Severna Koreja pravzaprav napotila po novi poti, ne da bi čakala na odpravo mednarodnih sankcij in podpis mirovnega sporazuma z Južno Korejo in ZDA.

Južnokorejska razvojna banka je sporočila, da bo Severna Koreja kmalu odprla prvo komercialno banko, v kateri bodo lahko državljani odprli zasebne račune, hkrati pa bodo uporabnikom pametnih telefonov omogočili uporabo mobilnega bančništva. Čeprav so v tej državi že leta 2006 sprejeli zakon o komercialnih bankah, so osebni bančni računi v njej še vedno znamenje vstopanja v prihodnost. Državljani lahko varčujejo, vendar lahko pologe odprejo zgolj pri posrednikih, ki delujejo nezakonito, kar ovira državo pri tem, da bi imela natančen vpogled v količino denarja v obtoku.

Komercialne banke obstajajo, a zgolj za transakcije v tuji valuti, kar pomeni, da so tukaj zgolj za potrebe državnih družb. Državljani bodo tako lahko v kratkem imeli ne le bančni račun, temveč bodo lahko prek mobilnega bančništva plačevali in opravljali prenos denarja, kar bo hkrati spremenilo smisel mobilne telefonije v državi, v kateri mobilni telefoni še pred kratkim niso bili nekaj običajnega.



Gledano od zunaj je to morda majhen korak k preobrazbi severnokorejskega gospodarstva in družbe. Za območno varnost pa ima to veliko večji pomen. V Severni Koreji so se začele reforme, in če bi sodili po njihovem običajnem ciklu, kakršnega smo lahko spremljali, na primer, v Kitajski, bo vodstvu v Pjongjangu v prihodnjem obdobju še najmanj do tega, da bi se ukvarjalo z vojnim izzivanjem. A to ne pomeni, da se bo država brezpogojno denuklearizirala. Je pa jasno, da se bo Kim Džong Un vsaj za zdaj osredotočil na gospodarstvo, ne pa na nove jedrske in raketne poskuse.
 

Razvoj brez dolžniške odvisnosti

Vstop ameriškega kapitala v indijsko-pacifiško območje bi utegnil biti odločilna poteza. Napovedanih 113 milijard dolarjev se seveda ne nanaša ne na severovzhodno Azijo ne na Severno Korejo, vendar bodo naložbe v tehnologijo, energetiko in infrastrukturo rastočih gospodarstev jugovzhodne in južne Azije kljub vsemu pomenile, da ZDA ne bodo razmišljale o velikih oboroženih posegih, ampak o drugačni vrsti uveljavljanja svojih vrednot in pravil igre. Pompeo je dal vedeti, da si želijo s temi naložbami spodbuditi razvoj brez vzpostavljanja dolžniške odvisnosti, pri čemer mu ni bilo treba omeniti Kitajske, ki ji mnogi očitajo, da ob »pasu in cesti« deli posojila državam v razvoju ter jih tako prisili, da odplačujejo dolgove z energijo in surovinami.
Hkrati to pomeni, da ZDA ne nameravajo priznati kitajske pobude »pasu in ceste«. Glede na to, da tudi EU ni pristopila k zasnovi evrazijske integracije, bo morala Kitajska nujno vzpostaviti trdnejšo koalicijo z drugimi partnerji, da bo lahko odstranila ovire s svilne ceste. Vprašanje pa je, kdo ji še preostane. In kar je najpomembnejše, kdo še ima dovolj globok žep, da se lahko kot pomemben igralec pridruži takšnemu zgodovinskemu projektu.