Razmislek o družbenih normah

Oratorij Pisma matere, ki bo premierno izveden danes, je nov projekt dirigentke in skladateljice Karmine Šilec. V izvedbi ansambla !Kebataola! postavlja pod drobnogled razdrobljeno veččutno izkušnjo ženske in s tem vzpostavlja prostor za razmislek o družbenih normah in možnostih njihovega preseganja.

Oratorij se navdihuje pri Marie Guyart (1599–1672), ki je bila žena, mati, redovnica, duhovna svetovalka, mistikinja, podjetnica, kolonialistka in prva misijonarka zunaj Evrope. Odigrala je pomembno vlogo pri širjenju katolicizma v Novi Franciji in v Novem svetu postavila prvo dekliško šolo. Njeni najpomembnejši spisi obsegajo okoli 13.000 pisem, veliko je bilo namenjenih njenemu sinu Claudu. Predstavljajo presenetljiv primer zgodnjemodernega kolonialnega diskurza. Od smrti leta 1672 je veljala za svetnico, predmeti, ki jih je uporabljala, so postali dragoceni relikti. Leta 1812 je bila razglašena za častitljivo, leta 2014 jo je Katoliška cerkev uradno razglasila za sveto.

»To je zgodba o Marie in bobnu. Marie je bila rojena v Franciji leta 1599. Ko je bila stara sedem let, se ji je sanjalo, da se s prijateljico igra na šolskem dvorišču. S pogledom, usmerjenim v nebo, je videla, da ji naproti prihaja Jezus. Vprašal jo je: Mi želiš pripadati? Odgovorila je: Da! Tisti 'da' je bil začetek neprekinjenega niza njenih velikih življenjskih odločitev.« Oratorij skozi arhivski spomin pripoveduje okruške življenjske zgodbe Marie ter govori o družbi in družbeni vlogi žensk. Za raziskovanje te teme v 21. stoletju je lahko zgodba Marie po besedah Karmine Šilec metafora za razmislek o ceni, ki naj bi jo ženske plačale za to, da sledijo svojemu (po)klicu, da imajo otroke ali jih nimajo. Zastavlja temeljna vprašanja: koliko se mame lahko posvetijo svojemu poslanstvu oziroma poklicu in kako sploh govoriti o materinski ljubezni v odnosu do žrtev, ki jih prinašajo njihove karierne odločitve.

Refleksija togih prepričanj

Ob različnih dilemah materinstva projekt odpira tudi druga vprašanja. V Kanadi je Marie delovala v vznemirljivem obdobju zgodnjega kolonializma, za Evropejce doma in v tujini je obstoj domorodnih ljudstev v Novem svetu sprožil vrsto vprašanj: Ali so ti nenavadni ljudje nerazumne zveri ali človeška bitja, vključena v svetopisemsko razodetje? Ali predstavljajo zgodnejšo stopnjo človeškega razvoja? Degenerirano raso? Ali so, tako kot Evropejci, Noetovi sinovi? In če so, potomci katerega od treh Noetovih sinov so? Kako so prišli v Novi svet?

Zapisi Marie de l'Incarnation (Marije od Učlovečenja) so kompleksni in ponujajo vpogled v zgodnji kolonializem, versko ideologijo in žrtve, ki so bile pričakovane od žensk. »Njena zgodba nas sili k vprašanjem: Ali morajo ženske nositi največje breme, ko se odločajo med osebnim poslanstvom in družinsko dolžnostjo? Ali lahko materinska ljubezen obstaja ob radikalnem žrtvovanju? Pisma matere so refleksija nesmiselnosti togih prepričanj in nevarnosti prepletanja avtoritete z ideologijo. Spodbujajo nas k ponovnemu premisleku vlog, ki jih družba nalaga ženskam, in o možnostih preseganja teh norm,« je poudarila Karmina Šilec, ki je avtorica idejne zasnove, sicer pa so pri razvijanju projekta sodelovali Eli Zuzovsky, Carl F. Denton in Jernej Ženko. V CS Loži dvorane Union jo bodo uprizorile članice ansambla !Kebataola! Mojca Borko, Jasmina Črnčič, Eva Germ in Ana Sandrin ter dramski igralec Žan Koprivnik.