Denar je, časa zmanjkuje

Podnebna konferenca v Bakuju (Cop29), pri kateri je za las manjkalo, da bi propadla, se je v nedeljo zaključila z dogovorom o novem finančnem cilju za podnebne ukrepe v državah v razvoju. Države, z vodilno vlogo razvitih, bodo morale za pomoč pri zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov, prilagajanju na podnebne spremembe in zeleni prehod v državah v razvoju nameniti vsaj 300 milijard dolarjev na leto do 2035.

To je – ne upoštevajoč inflacijo, o tej več pozneje – trikrat več kot do zdaj, a za tisoč milijard manj od ocenjenih potreb držav v razvoju, ki znašajo 1300 milijard dolarjev na leto do 2035. Tudi ta številka je vpisana v dogovor kot širši cilj, h doseganju katerega so pozvani »vsi akterji«, denar pa naj bi zagotovili iz javnih in zasebnih virov. Bogate države so ocenile, da je takšen dogovor boljši od nobenega, revne so ga označile za izdajo in poglabljanje dolžniške krize.

Barbara Kvac iz Focusa meni, da je dogovor o 300 milijardah dolarjev slab

O odpravljanju vzroka podnebnih sprememb, bistvenega in hitrega zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov, pa države v Bakuju niso dosegle napredka od lanske podnebne konference v Dubaju. Na tej je bil dosežen dogovor o odmiku od uporabe fosilnih goriv, ki je bil označen za zgodovinskega. Odprava fosilnih goriv se je prvič po skoraj tridesetih letih podnebnih konferenc pojavila v sklepnem besedilu, kar je bizarno glede na to, da je uporaba teh goriv glavni razlog za podnebno krizo. A tudi »konsenz« iz Dubaja je bil votel, saj so še svežega začele rušiti s fosilnimi gorivi obogatele zalivske države, ki jim najbolj ustreza status quo.

Delegacija Savdske Arabije je na podnebno konferenco prišla branit status quo glede fosilnih goriv, kar ji je uspelo. FOTO: Maja Prijatelj Videmšek

Na letošnjem Cop29 so zalivske države s Savdsko Arabijo na čelu rušenje aktivno nadaljevale, ohrabrene s Trumpovo zmago v ZDA in oslabljeno EU, ki se je nagnila na desno, ter bile z njim uspešne. Odločanje o hitrejšem zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov se je prestavilo na naslednjo podnebno konferenco čez slabo leto v Braziliji, ki jo je brazilska delegatka v Bakuju napovedala kot Cop vseh Copov. Države morajo namreč do takrat oddati posodobljene načrte, za koliko bodo do leta 2030 zmanjšale izpuste, da bo globalno segrevanje zajezeno pri temperaturi 1,5 stopinje glede na predindustrijsko obdobje. Signal finančne spodbude, ki so ga v Bakuju dobile revne države, je zelo šibek.

Vsa darila od boga na podnebni konferenci v Bakuju

Covidna terapija šoka

Časa za ukrepanje za preprečitev podnebnega zloma zmanjkuje. Obstoječe zaveze držav vodijo do segretja ozračja za tri stopinje Celzija do konca stoletja. Pri tolikšnem dvigu temperature se bo po napovedih Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC) sprožilo več povratnih zank, ki bodo povzročile posledice neobvladljivih razsežnosti. Doslej se je svet segrel za 1,3 stopinje Celzija glede na predindustrijsko dobo, toda ekstremni vremenski dogodki so silovitejši, kot so jih ob tolikšnem temperaturnem dvigu predvidevali podnebni modeli. Tako je tudi zato, ker se nekateri deli sveta segrevajo hitreje od globalnega povprečja – Evropa dvakrat hitreje, s čimer je najhitreje segrevajoča se celina.

Finski mladinski podnebni delegat in pogajalec Antti Regelin mi je v Bakuju dejal, da si mladi ne morejo privoščiti obupa in pasivnosti, »vendar je zelo velika težava, da se je zvrstilo že več Copov kot rojstnih dni v našem življenju, vrha izpustov pa še vedno nismo dosegli«.

Tihi protest proti nezadostnemu osnutku sporazuma iz Bakuja. FOTO: Murad Sezer/Reuters

Pandemija covida-19 in ruska agresija na Ukrajino sta ta prizadevanja v imenu reševanja gospodarstva dokončno pokopali. Za primer: v prvem letu vojne v Ukrajini je fosilna industrija zabeležila 30 odstotkov zgodovinskega dobička. Vsaka podnebna konferenca od takrat je potrdila, da so se bogate države odločile, da bodo ignorirale opozorila podnebnih znanstvenikov, usodo sveta, zlasti revnejšega dela, pa prepustile načrtom naftnih, orožarskih in tehnoloških podjetij, ki ponujajo protibolečinske tablete za življenjsko ogrožajočo bolezen.

Denar, na pomanjkanje katerega so se izgovarjale v Bakuju, ni težava. Tristo milijard dolarjev, kolikor so letno obljubile državam v razvoju za podnebne ukrepe, je vredno premoženje Elona Muska. Dvesto enainosemdeset milijard dolarjev so zaslužila največja naftna podjetja od začetka ruske agresije v Ukrajini. Tudi zagotovitev 1300 milijard dolarjev, kar je približno odstotek globalnega BDP, ne bi smela biti pretežka. Globalni izdatki za vojaške aktivnosti so lani znašali 2440 milijard, subvencije za fosilna goriva v letu 2022 pa 7000 milijard dolarjev. Ne, denar ni problem. Problem je pomanjkanje politične in korporativne volje, da se prerazporedi tistim, ki ga najbolj potrebujejo.

(KOMENTAR) Zabava velikih fantov se nadaljuje

Glasni aktivisti, tihi politiki

Na prizorišču podnebne konference v Bakuju je bilo ganljivo poslušati aktiviste, ki so na strogo dodeljenih lokacijah za proteste civilne družbe – ti v Azerbajdžanu niso dovoljeni – delili pretresljive zgodbe o krajah zemlje, zastrupljanju vode, begu z domov pred naraščajočo morsko gladino in pozivali bogate države, da države v razvoju potrebujejo bilijone, ne milijarde. Na »plenarni seji ljudstva«, protiuteži plenarne seje, kjer so politični vodje delegacij držav in podnebni pogajalci potrjevali sklepne dokumente konference, je predstavnica Palestine govorila o genocidu in ekocidu v domovini in soodgovornosti mednarodne skupnosti zanju. Sledila ji je predstavnica Sudana s podobno zgodbo, s katero sta se ob koncu govora v solzah objeli in poželi stoječ aplavz. Koliko energije podnebnih aktivistov gre vsako leto v nič na podnebnih konferencah, a ti še vedno vztrajajo in ohranjajo upanje!

Podnebni aktivizem je politični boj

Na drugi strani je v Bakuju odmevala odsotnost voditeljev gospodarsko najmočnejših držav, ki so zgodovinsko najbolj odgovorne za podnebne spremembe, tudi predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen. Ti so namesto na podnebno konferenco odpotovali na zasedanje skupine G20 v Brazilijo. S tem so najrevnejšim državam v razvoju, kjer podnebne spremembe predstavljajo eksistencialno grožnjo, poslali sporočilo, da ta težava zanje ni prioriteta. Revne države povečanje podnebnih financ razumejo kot dolg bogatih držav, ki so kot kolonizatorke izropale njihova naravna bogastva. Zato so pričakovale, da bodo bogati na »finančnem« Copu na mizo položili znaten znesek.

Pokazalo se je, da so v Baku prišli z zašitimi žepi. V prvem osnutku sklepnega dokumenta o novem finančnem cilju za podnebne ukrepe je bil namesto zneska naveden X, v naslednjem 250 milijard dolarjev, zaradi česar so v petek popoldne pogajanja (začasno) protestno prekinili predstavniki malih otoških in najmanj razvitih držav, in v končnem, potrjenem sklepnem dokumentu, znesek 300 milijard na leto do 2035.

»Sem smo prišli, da bi se dogovorili o pravičnem dogovoru. Čutimo, da nismo bili slišani,« je ponudbo 300 milijard dolarjev od bogatih držav zavrnil predsednik Zavezništva malih otoških držav Cedrick Schuster in pogajanja pripeljal na rob propada. FOTO: Maja Prijatelj Videmšek 

A kot smo že prej nakazali, je številka zeleno zavajanje. Ekonomisti so opozorili, da sklepni dokument ne upošteva inflacije, zato navedba o trikratnem povečanju novega finančnega cilja glede na zdajšnji cilj 100 milijard, ki poteče letos, ne drži. Države v razvoju ne bodo dobile samo tisoč milijard manj od ocenjenih potreb (1300 milijard), ampak bo tudi obljubljenih 300 milijard do leta 2035 izgubilo 20 odstotkov vrednosti ob upoštevanju nadaljevanja povprečne stopnje inflacije (2,38 odstotka) v ZDA v zadnjih petnajstih letih.

Dvomljiva je tudi »kakovost« tega denarja. Države v razvoju so vseskozi poudarjale, da ga mora glavnina priti v obliki nepovratnih javnih sredstev ali finančnih posojil mednarodnih razvojnih bank z nizkimi obrestnimi merami, vendar sprejeti dogovor tega ne zagotavlja. Razlog za to je, da okvirna konvencija ZN o spremembi podnebja (UNFCCC), ki je temelj podnebnih pogajanj, ne vsebuje definicije podnebnih financ. Bogate države so zato dosegle vpis, da lahko denar pride iz »različnih virov, javnih in zasebnih, bilateralnih in multilateralnih, vključno z alternativnimi viri« financiranja.

Nad zasebnimi financami visi senca dvoma, ali bodo prispevale h konkretnim ciljem, kot je povečanje deleža obnovljivih virov energije v državah v razvoju, ali pa bodo poniknile v nesmiselnih projektih. Glede alternativnih virov financiranja se je omenjalo davek na visokoogljične aktivnosti, na primer letenje z zasebnimi letali, ladijski promet ali davek na dobičke od črpanja fosilnih goriv, ter davek na milijarderje, a nič od tega ni dogovorjeno in verjetno še dolgo ne bo. Države v razvoju se zato bojijo, da bodo ob premajhnem znesku nepovratnega javnega denarja poleg podnebne krize zapadle še globlje v dolžniško. Afriške države morajo samo letos plačati 163 milijard dolarjev dolgov. Male otoške države v Tihem oceanu pa kar tri četrtine denarja za financiranje podnebnih ukrepov dobijo v obliki posojil.

Odsotnost voditeljev in vodenja

EU je številko 300 milijard dolarjev branila kot realno v danih geopolitičnih razmerah, kar je deloma razumljivo. Velika verjetnost je, da bo zdajšnja največja donatorka podnebnih financ državam v razvoju po izstopu ZDA iz pariškega podnebnega sporazuma, ki ga je napovedal Trump, v prihodnosti morala nositi še večji del finančnega bremena. Hkrati pa je njena zadržanost odsev agende nove evropske komisije, ki v ospredje postavlja okrepitev konkurenčnosti in varnosti, zeleni prehod, ki je bil prioriteta prejšnjega sestava evropske komisije, pa postavlja v ozadje. To se že vidi v demontiranju nekaterih zakonov, ki jih je sama predlagala.

ZDA, zgodovinsko največja onesnaževalka z izpusti toplogrednih plinov, ki je v obdobju Bidnove administracije načrpala največ nafte v svoji zgodovini, je bila z izjavami za javnost skopa. Za zaprtimi vrati pa naj bi podnebni odposlanec Bidnove vlade John Podesta predlagal znižanje podnebnih ambicij, da bi se ZDA po koncu Trumpovega mandata lažje vrnile k pariškemu podnebnemu sporazumu.

Podnebni odposlanec Bidnove vlade John Podesta naj bi za zaprtimi vrati predlagal znižanje podnebnih ambicij, da bi se ZDA po koncu Trumpovega mandata lažje vrnile k pariškemu podnebnemu sporazumu. FOTO: Maja Prijatelj Videmšek 

Kitajska, danes največja povzročiteljica izpustov toplogrednih plinov, obenem pa glavni motor globalnega širjenja obnovljivih virov energije – do 2030. bo imela skoraj 60 odstotkov globalnih nameščenih zmogljivosti obnovljivih virov energije –, si je prizadevala, da se bogate države in države v razvoju srečajo na pol poti. Skupaj s skupino G77, ki jo sestavlja 134 držav v razvoju z 80 odstotki svetovnega prebivalstva, je predlagala 500 milijard ameriških dolarjev na leto do 2035.

Kitajske sicer nič ne zavezuje k plačilu za podnebne ukrepe v državah v razvoju, saj tudi sama po UNFCCC še vedno velja za državo v razvoju, tako kot veljajo zalivske države, Singapur, Južna Koreja in druge, čeprav so se od leta 1992, ko je bila sprejeta UNFCCC, bliskovito razvile. Od leta 2013 je Kitajska namenila okoli štiri milijarde dolarjev letno za podnebne ukrepe v državah v razvoju, večinoma v Afriki in Aziji. A ta pomoč vedno pride z zahtevo po povračilu – velja za mehko obliko kolonizacije.

Po potrditvi nočnega dogovora o novem finančnem cilju je bila Indija ena prvih, ki je zavrnila dogovorjeni znesek. Označila ga je za optično iluzijo in požela veliko močnejši aplavz, kot je spremljal potrditev dogovora. Poznavalci so njeno potezo označili za predstavo za domačo javnost, ki se v New Delhiju duši v smogu. Pred tem je bila namreč dva tedna podnebnih pogajanj tiho.

Ne samo, da je v Bakuju odmevala odsotnost političnih voditeljev največjih svetovnih gospodarstev, ki so najbolj odgovorna za podnebno segrevanje, ampak je bila več kot opazna tudi odsotnost vodenja. Namesto karizmatičnih osebnosti iz preteklosti, ki so lahko z enim govorom spodbudile države, da obljubijo več, kot so bile pripravljene dati, so oder zavzeli v najboljšem primeru birokrati, v najslabšem pa predstavniki avtoritarnih držav.

Azerbajdžanski predsednik Ilham Alijev je – potem ko ni bil uspešen s pobudo za ustavitev ognja v vseh svetovnih konfliktih med podnebno konferenco – že v govoru na podnebnem vrhu voditeljev snel rokavice in obračunal z dvolično EU, ki kupuje azerbajdžanski zemeljski plin, medtem ko kritizira njegovo odvisnost od fosilnih goriv, Francijo je obtožil »zločinov« na njenih prekomorskih teritorijih, fosilna goriva pa označil za darilo od boga. Nad marsičem izrečenim bi se veljajo zamisliti, če ne bi prišlo iz ust voditelja države, ki je izvedla etnično čiščenje armenskega prebivalstva v Gorskem Karabahu. Na prizorišču Cop29 ni bilo niti enega azerbajdžanskega podnebnega aktivista in borca za človekove pravice. Vsi so v zaporih. Medtem je azerbajdžanska državna televizija ves dan prenašala dogajanje s konference in ga prikazovala skozi rožnata očala.

Odsotnost vodenja z zgledom na podnebni konferenci je odslikavala odsotnost vodenja na globalni ravni in razpadanje multilateralizma. Glavno besedo prevzemajo avtoritarneži, desničarski populisti in neoliberalni norci, ki svet porivajo v podnebni in vojni kaos, pri tem pa jim pomagajo resnični in lažni računi na družabnih medijih.

Proti koncu prvega tedna konference je na dan znova prišla ideja o preoblikovanju procesa podnebnih pogajanj, katerega rezultat je zaradi sprejemanja odločitev s konsenzom skoraj 200 držav vedno najmanjši skupni imenovalec. Staroste Združenih narodov, med njimi generalni sekretar ZN Ban Ki Moon in izvršna sekretarka UNFCCC Christiana Figueres, so v odprtem pismu napisali, da »proces ne dosega več svojega namena«, in med drugim predlagali, da države, ki ne podpirajo prenehanja uporabe fosilnih goriv, ne bi smele gostiti podnebnih konferenc. Pobuda ni bila najbolje sprejeta. Preveč državam še ustreza, da se nič ne spremeni. 

***

Pot na podnebno konferenco v Baku (Cop29) je financirana iz Sklada za podnebne spremembe.