Dogovor na Cop29: Zavarovalna polica za človeštvo ali zgolj izdaja

V nedeljo zjutraj po lokalnem času je predsednik podnebne konference v Bakuju (Cop29) Muktar Babajev potrdil sprejetje ključnega sklepa letošnjih podnebnih pogajanj, ki so se podaljšala za 33 ur. Države so se dogovorile, da bodo za financiranje podnebnih ukrepov državam v razvoju od leta 2025 namenile 1300 milijard ameriških dolarjev na leto do leta 2035. Razleglo se je zadržano ploskanje, a že nekaj trenutkov pozneje so delegati iz Indije, Bolivije, Nigerije in drugih držav v razvoju dogovor označili za izdajo.

Jedro nezadovoljstva je bilo, da bodo razvite države, ki so najbolj odgovorne za podnebno segrevanje, iz svojih proračunov prispevale le 300 milijard dolarjev k omenjenemu znesku 1300 milijard, ki sicer ustreza ocenjenim potrebam držav v razvoju za zmanjševanje emisij, prilagajanje na podnebne spremembe in zeleni prehod. Preostanek, to je večji del zneska, pa naj bi zagotovili z zasebnimi in inovativnimi viri financiranja, na primer z obdavčitvijo fosilnih goriv, pogostega letenja, ladijskega prometa, milijarderjev …, o čemer bo dogovor še treba skleniti.

Tristo milijard pomeni trikratno povečanje dosedanjega finančnega cilja sto milijard za podnebne ukrepe, ki bo potekel letos. Države so se o njem dogovorile leta 2009, a so ga prvič uresničile šele leta 2022. Izvršni sekretar konvencije ZN o spremembi podnebja Simon Stiell je dogovor o novem finančnem cilju označil kot zavarovalno polico za prihodnost človeštva, OECD in nevladniki pa so opozorili, da ne upošteva inflacije, ki bo znesek precej skrčila.

Vsi proti vsem

Že od začetka konference so z vseh strani letele kritike, da je azerbajdžansko predsedstvo Cop29 slabo vodilo pogajalski proces. Njegova pasivnost in aktivno blokiranje Savdske Arabije za sprejetje konkretnejših zavez za hitrejše zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in odmik od uporabe fosilnih goriv, o katerem je bil dogovor sprejet na lanski podnebni konferenci v Dubaju, je pogajanja ohranjalo na mrtvi točki vse do zadnjih dni. V soboto popoldne je kazalo, da bodo propadla, saj so protestni odhod napovedali predstavniki skupine zavezništva malih otoških držav (Aosis) in skupine najmanj razvitih.

Te države so najmanj prispevale k podnebnim spremembam, vendar najbolj občutijo njihove posledice. »Sem smo prišli, da bi se dogovorili o pravičnem dogovoru. Čutimo, da nismo bili slišani,« je ponudbo 300 milijard dolarjev od bogatih držav zavrnil predsednik Aosis Cedrick Schuster. Na koncu so se k pogajanjem vrnili, a glede zahtevanega zneska 39 milijard dolarjev na leto vseeno niso bili uslišani. Dobili so obljube, da jih bodo pri razdeljevanju denarja za podnebne ukrepe prednostno upoštevali.

Razkoli so se vrstili tudi znotraj skupin držav v razvoju. Afriške in latinskoameriške države se niso strinjale z več denarja za otoške državice, ker bi to pomenilo manj zanje. Skupina G77 s Kitajsko je zahtevala povišanje financiranja bogatih na 500 milijard dolarjev na leto do leta 2035.

(KOMENTAR) Zabava velikih fantov se nadaljuje

Bogati tarnajo

A bogati (EU, ZDA, Kanada, Japonska ...) so bili pripravljeni nameniti največ 300 milijard. Sklicevali so se na pritiske na proračune zaradi gospodarskih in geopolitičnih razmer, pri čemer svoje odgovornosti – izdatki za vojaške aktivnosti so lani dosegli rekordnih 2400 milijard dolarjev – niso omenjali. Hoteli so tudi, da bi denar za podnebne ukrepe držav v razvoju prispevale države v razvoju, ki so se v zadnjih desetletjih močno razvile (Kitajska, Singapur, Južna Koreja, zalivske države). Sklepni dokument o novem finančnem cilju teh ne obvezuje, pač pa zgolj spodbuja, da prostovoljno prispevajo k povečanju financiranja za države v razvoju in doseganju cilja 1300 milijard.

Izvršni sekretar konvencije ZN o spremembi podnebja Simon Stiell je dogovor o novem finančnem cilju označil kot zavarovalno polico za prihodnost človeštva, nevladniki in revne države se z njim ne strinjajo. FOTO: Maxim Shemetov/Reuters

Bogati so revne svarili, da je slab dogovor boljši od nobenega glede na to, da prihodnje leto v ZDA na oblast prihaja Donald Trump. Ta je napovedal umik ZDA iz pariškega podnebnega sporazuma, kar bi pomenilo tudi, da bi ukinil denar za podnebne finance. Tako bi večji del 300-milijardnega zneska padel na pleča EU in drugih bogatih držav. Za poseben obrambni manever se je odločil posebni odposlanec za podnebje vlade predsednika Joeja Bidna John Podesta, ki je za zaprtimi vrati napovedal, da bodo ZDA zmanjšale svoje podnebne ambicije še pod Bidnom, da se bodo lažje ponovno pridružile pariškemu podnebnemu sporazumu po koncu Trumpovega mandata. Ko je stopil iz sobe za pogajanje, so ga aktivisti zasuli z vzkliki: »Sram naj vas bo« in »Plačajte, ali pa utihnite«.

Kumer: ravnotežje med željami in zmožnostmi

Minister za podnebje, okolje in energijo Bojan Kumer, ki je kot vodja slovenske delegacije sodeloval v pogajanjih, je po koncu dejal, da ima mešane občutke glede sprejetih zaključkov. Novi finančni cilj 300 milijard dolarjev po njegovem mnenju predstavlja ravnotežje med željami in možnostmi držav ter novimi političnimi razmerami v svetu. Za pomemben del sklepa je označil varovalko, ki za leto 2030 predvideva pregled in oceno, ali so sredstva dovolj velika za doseganje končnega cilja.

Razočaran pa je bil nad sklepnim dokumentom v povezavi z blaženjem podnebnih sprememb, ker vsebuje premalo konkretnih zavez za hitrejše zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in postopno odpravo fosilnih goriv. »Sedanji dogovori ne zadostujejo za omejitev globalnega segrevanja na 1,5 stopinje Celzija, saj sedanje politike kažejo na pot proti segrevanju za tri stopinje do konca stoletja,« je opozoril. EU je po besedah Kumra dala jasen signal, da je enotna, »kot največja globalna donatorica podnebnih financ bo še naprej prispevala pravičen delež«.

Glavna slovenska podnebna pogajalka Tina Kobilšek je prikimala, da so bila pogajanja zelo zahtevna. »Šlo je za iskanje občutljivega ravnotežja« med bogatimi in drugimi državami, ki so zmožne prispevati k novemu finančnemu cilju, ter državami, ki pomoč najbolj potrebujejo, te so najbolj ranljive in revne. Obenem pa si je EU ves čas prizadevala narediti korak naprej od dogovora na podnebni konferenci v Dubaju. Napredka na tem področju ni bilo, a ni bilo tudi nazadovanja, je orisala.

Pomemben korak naprej je bil narejen na področju prilagajanja podnebnim spremembam. Države so dosegle napredek pri razvoju indikatorjev za spremljanje globalnega cilja za prilagajanje. Dosežen je bil tudi dogovor o pravilih za izvajanje šestega člena pariškega podnebnega sporazuma, ki predvideva tržne mehanizme sodelovanja držav. »Gre predvsem za povezovanje sistemov trgovanja z emisijami, kot ga imamo v EU, oziroma investicijskih projektov, ki pripomorejo k blaženju in prilagajanju podnebnih sprememb v državah v razvoju,« je dejala Tina Kobilšek in poudarila, da so ta pravila nastajala dolgo.

Kvac: EU ni prevzela odgovornosti

Barbara Kvac iz nevladne organizacije Focus je dogovor ocenila kot slab. »Po treh letih procesa, katerega namen je bil določiti nove zaveze bogatih držav za financiranje podnebnega ukrepanja na globalnem jugu, se je Cop29 končal s sprejetim finančnim ciljem, ki je tisoč milijard nižji od ocenjenih potreb.« Dogovor po njenih besedah zanemarja opozorila znanosti in odgovornost bogatih držav do skupnosti, ki se spopadajo z vse večjimi posledicami podnebne krize, ki je same niso povzročile.

»Za neuspeh pogajanj so krive države globalnega severa,« je ocenila in poudarila, da so nevladniki še posebej razočarani nad vlogo EU, ki je obljubljala vodilno vlogo in grajenje mostov med ranljivimi in bogatimi državami, pokazala pa le lastno nepripravljenost za prevzemanje odgovornosti.

Naslednja podnebna konferenca bo prihodnji november v brazilskem Belemu. Do takrat morajo države oddati posodobljene načrte ukrepov za zmanjšanje emisij do leta 2030. Dogovor iz Bakuja je bolj slaba motivacija.

***

Pot na podnebno konferenco v Baku (Cop29) je financirana iz Sklada za podnebne spremembe.