Vsa darila od boga na podnebni konferenci v Bakuju

Že tretje leto zapored podnebna konferenca (Cop29) poteka v državi, ki večino prihodkov ustvari s črpanjem fosilnih goriv. Azerbajdžan ter Egipt in Združeni arabski emirati, kjer sta potekali prejšnji podnebni konferenci, so si podobni tudi po avtoritarni oblasti, kratenju človekovih pravic in utišanju kritičnih glasov. »Prvi trajnostni solarni stekleni lok«, ki sam proizvaja energijo za svojo osvetlitev in predvajanje glasbe, pod katerim udeleženci Copa29 vstopajo na olimpijski stadion, ki nikoli ni gostil olimpijskih iger, zato deluje kot portal za prehod iz črne, po izpušnih plinih in hlapih iz rafinerij smrdeče resničnosti v zeleno zavajanje.

Prva razlika od lanskega Copa v Dubaju, ki sem jo opazila med ogledom paviljonov držav in nekaterih organizacij, ki sodelujejo na podnebni konferenci v Bakuju, je, da si svojega simpatiziranja s fosilnimi gorivi in tehnološkimi rešitvami trojne krize, podnebja, biodiverzitete in onesnaževanja, ne prizadevajo več skrivati. Krepitev populizmov, podprtih s širjenjem dezinformacij, in zaostrovanje geopolitičnih razmer sta sprožila val odkritega laganja.

Pogosti so bili razni protesti. FOTO: Maxim Shemetov/Reuters

Najbolj to velja za največje proizvajalke fosilnih goriv, ki imajo v Bakuju tudi največje in najbolj bleščeče paviljone. V paviljonu države gostiteljice Copa29, ki so ga poimenovali Hiša solidarnosti, so se drenjali politiki in poslovneži v dragih poslovnih oblekah in z izrazom na obrazu, ki je nakazoval, da bodo v kratkem sklenili nov posel – zase, ne v imenu solidarnosti.

Osrednja tema azerbajdžanskega paviljona je predstaviti podnebne zaveze države in njihovo »globoko povezanost s kulturnim izročilom«, je povedala ena od prostovoljk. Azerbajdžan je napovedal, da bo med podnebno konferenco objavil posodobljen načrt podnebnega ukrepanja za zmanjševanje emisij v skladu s cilji pariškega sporazuma, v klimatskem žargonu znan kot nacionalno določeni prispevek. Podnebna konferenca se bliža koncu, a ga še ni objavil, mi je pa prostovoljka zaupala, da bo »zelo ambiciozen«. Razočarani obiskovalec, ki je pričakoval, da bo država, ki ima fosilna goriva za »darilo od boga«, postala nova podnebna voditeljica, se je lahko potolažil z izdelavo preproge po svoji zamisli in brezplačno skodelico čaja.

Tehnofanatiki

Združeni arabski emirati, gostitelji lanske podnebne konference, so se v svojem paviljonu predstavljali kot avtorji rešitev za praktično vse največje težave človeštva, pri tem pa bi si pomagali s sodobnimi tehnologijami. Zamenjava ekonomske paradigme, ki temelji na nebrzdanem ekstraktivizmu, ne pride v poštev. Emisije toplogrednih plinov bi izsesali iz zraka in jih zakopali pod zemljo, pitno vodo bi pridobili z razsoljevanjem morske, hirajoče mangrove bi ponovno naselili s sejanjem semen z droni. Gojijo jih tudi v vertikalnih rastlinjakih.

Katar, ki je prav tako zagovornik tehnoloških uspavalnih tablet, pa se je odločil za analogno predstavitev. Medtem ko se je marsikatera informacija na podnebni konferenci prelila v QR-kodo, je Katar v svojem paviljonu razstavil debele publikacije, ki jih ni bilo mogoče vzeti s seboj. Ena od njih je obravnavala zaščito pravice do zdravega okolja v tej državi.

V paviljonu Organizacije držav izvoznic nafte (Opec) so posedali skandinavski novinarji, hostes ni bilo nikjer, a so namesto njih jasna sporočila posredovali zgibanke, grafi na stenah in ponavljajoča se predstavitev na televizijskem ekranu. Iz zgibanke z naslovom Zgodovina neuresničenih vrhov sem se podučila, da je zalog nafte dovolj še za »to stoletje in naprej«, povpraševanje po njej bo prav tako raslo. »Nekateri napovedovalci pritiskajo s teoretičnimi politikami, ki so se odločile, da nafta ne bi smela biti del trajnostne energetske prihodnosti«, pri čemer pozabljajo na vlogo, ki jo imajo tehnologije pri zmanjšanju emisij, ter na globalni pomen nafte kot varnega in razpoložljivega vira, je pisalo. Zato je pomembno, da »deležniki prepoznajo potrebo po nadaljevanju investicij v naftno industrijo danes, jutri in več desetletij v prihodnost«. Po prebranem sem si zaželela le še Gazpromovo otroško pobarvanko, ki so jih delili na konferenci.

Uradni in neuradni lobisti

Umetniško žilico sem potešila v paviljonih ZDA in Kitajske. Prve so zgodovinsko največje onesnaževalke z emisijami toplogrednih plinov, ki se lahko »pohvalijo« z rekordnim črpanjem nafte in zemeljskega plina v obdobju administracije odhajajočega predsednika Bidna in s prihajajočim predsednikom, podnebnim zanikovalcem Trumpom. Druga je trenutno največja povzročiteljica emisij. Ameriški paviljon je bil okrašen z umetniškimi deli na temo podnebnih sprememb, a si nisem mogla ogledati vseh, ker je bil zastražen s plečatimi varnostniki jeklenega pogleda. Varovali so ameriškega ministra za kmetijstvo Toma Vilsacka, ki je sodeloval na dogodku o ameriškem zakonu o zmanjšanju inflacije.

Podnebno konferenco Združenih narodov (Cop29) v Bakuju so znova zaznamovali številni prostesti okoljskih aktivistov. FOTO: Aziz Karimov/Reuters

Vilsacka sem srečala tudi na lanskem Copu, spremljala ga je močna delegacija ameriških agroživilskih korporacij, med katerimi se počuti domače. Pred vstopom v politiko je bil namreč izvršni direktor Ameriškega izvoznega sveta za mleko. Letošnjega Copa so se po analizi preiskovalnega novinarskega portala DeSmog in časopisa Guardian udeležili 204 lobisti agroživilske industrije.

Kitajski paviljon je bil z ogromnim odrom in rdečimi zastavami ob njem videti kot prizorišče zasedanja komunistične partije, le da so bili stoli in mizice iz recikliranega kartona. Na informacijski točki so obiskovalcem ponujali brošuro o 29. plinski konferenci v Pekingu prihodnje leto, zloženko o delovanju sistema zgodnjega opozarjanja na vročinski udar in risbice mladih podnebnih aktivistov s podobami severnih medvedov, želv in Zemlje, ki se dušijo v izpustih in odpadkih.

Kitajski paviljon je bil z ogromnim odrom in rdečimi zastavami ob njem videti kot prizorišče zasedanja komunistične partije, le da so bili stoli in mizice iz recikliranega kartona. FOTO: Maja Prijatelj Videmšek/Delo

Kitajska, katere emisije bi letos lahko nekoliko upadle, je po zmagi Trumpa in njegovi napovedi umika ZDA iz pariškega podnebnega sporazuma hitro zagrabila priložnost za pospešitev podnebnih pogajanj v Bakuju. S tisočglavo kohorto njenih podnebnih pogajalcev se je večkrat sestala tudi delegacija pogajalcev EU. Doslej sicer še nikomur Kitajske ni uspelo prepričati, da bi se pridružila skupini razvitih držav in začela namenjati podnebne finance za spopadanje s podnebnimi spremembami v najrevnejših in najranljivejših državah. Veliko denarja nameni že zdaj, a od prejemnic tudi marsikaj zahteva. Vseeno so pričakovanja do Kitajske velika, nekaj upanja pa tudi ostaja.

O emisijah vojn pa nič

Po drugi strani ni velikih pričakovanj in upanja, da bi Rusija in Izrael ustavila vojni agresiji na Ukrajino ter Palestino in Libanon, ki povzročata smrti in vsesplošno uničenje grajenega in naravnega okolja. Pobuda Azerbajdžana, da bi med podnebno konferenco odložili orožje v vseh svetovnih konfliktih, je propadla, še preden je bila podana. Rusija je svoj paviljon, ki ga krasijo žito in babuške, povsem prepustila (državnim) energetskim, jedrskim, agrokemičnim, gradbenim in drugim podjetjem z visoko energetsko intenzivnostjo. Njihovih emisij seveda ni omenjala, prav tako ne tistih, ki jih povzroča z agresijo na Ukrajino. Ta je od začetka vojne v ozračje dodala najmanj 175 milijonov ton ogljikovega dioksida, kar je enako letnim emisijam Nizozemske. Doseg ogljične nevtralnosti je ta država napovedala za leto 2060.

Izrael, ki je v svojem paviljonu postavil velik okrogel pano z napisom Iz puščave v oazo, je doseganje ogljične nevtralnosti napovedal za desetletje prej. V goste v Bakuju je povabil izraelska tehnološka podjetja, med katerimi ni bilo videti vojaških, a je bil prav vsak voditelj po paviljonu videti kot vojak.

Kdo ve koliko milijonov ljudi bo še pomrlo do leta 2050 zaradi neposrednih in posrednih posledic vojn, ekstremnih vremenskih dogodkov, lakote, debelosti in bolezni. Kdo ve koliko živalskih in rastlinskih vrst bo do takrat izumrlo. Morda bodo med njimi tudi lemurji z Madagaskarja, pasavci iz Venezuele, nosorogi in sloni iz Tanzanije in gorile iz porečja Konga. Revnejše države so v paviljonih, ki so bolj spominjali na stojnice na turističnem sejmu kot na predstavitev na podnebni konferenci, svoje naravno bogastvo predstavljale s slikami, plišastimi igračami in rezbarijami. Za kaj več niso imele denarja.

Prostestnika, ki imata čez usta nalepljen papir. FOTO: Murad Sezer/Reuters

Paviljon skupine malih otoških državic (Aosis) pa je bil že izpraznjen. Očitno so njegovi organizatorji predčasno odšli domov, bojevat se z naraščajočo gladino morja.

Prihodnje leto bogate čaka izlet na podnebno konferenco v Braziliji, revne pa nova »darila od boga«. Naj samo spomnim na nekatera v letošnjem letu: 200 ekstremnih vremenskih dogodkov, najmanj 15 porušenih nacionalnih temperaturnih rekordov, nove rekordne temperature v večini Evrope in severne Afrike v prvih dveh tednih novembra in 2400 novih dezinformacij, ki jih je od lanskega Copa razširilo sto naftnih in plinskih podjetij.

–––

Pot na podnebno konferenco v Bakuju (Cop29) je financirana iz Sklada za podnebne spremembe.