Žižek: Smo v dobi nesramnosti, kjer levica potrebuje svojega Trumpa

Svet se nahaja na kritičnem zgodovinskem razpotju, kjer se končuje obdobje neoliberalizma in nastaja nova, nevarnejša globalna ureditev, ocenjuje filozof Slavoj Žižek. V poglobljenem intervjuju za oddajo Newsnight britanske televizije BBC je ponudil svojo značilno provokativno analizo vzpona Donalda Trumpa, poudaril je zablode sodobne levice, spreminjajoče se geopolitične slike in nujnosti korenitega premisleka za prihodnost.

Kdo je pokopal neoliberalizem? Ironično, Trump.

Osrednja Žižkova teza je, da smo priča koncu obdobja neoliberalizma – obdobja globalizacije in prostega trga, ki je sledilo povojni socialni državi. A ironija je, poudarja filozof, da tega preloma ni izvedla levica, ki je o potrebi po njem »blebetala ves čas«, temveč Donald Trump. »Trump je to storil,« pravi Žižek. Njegov vzpon vidi kot simptom in pospešek spremembe svetovnega reda, ki bi se zgodila v vsakem primeru, predvsem zaradi globalnega uspeha Kitajske.

Osrednja Žižkova teza je, da smo priča koncu obdobja neoliberalizma – obdobja globalizacije in prostega trga, ki je sledilo povojni socialni državi. A ironija je, poudarja filozof, da tega preloma ni izvedla levica, ki je o potrebi po njem »blebetala ves čas«, temveč Donald Trump. FOTO: Carlos Barria/Reuters

Tragedija levice, tako liberalne kot bolj radikalne, je po Žižkovem mnenju v tem, da te zgodovinske spremembe ni prepoznala. Namesto tega se je zatekla v zanikanje. Kot primer navaja inavguracijo Joeja Bidna, ki jo označi za »lažen spektakel«, katerega namen je bil prikazati Trumpa kot zgolj anomalijo, »spodrsljaj, nesrečo«, ki je zdaj mimo. Vendar Žižek vztraja, da Trump ni bil nesreča, temveč je nekatere ključne probleme – zlasti neenakomerne posledice globalizacije – prepoznal bolje kot liberalni demokrati.

Filozof izraža razumevanje za volivce, ki so Trumpa podprli. Medtem ko se je demokratska stranka ukvarjala predvsem z, kot jih imenuje Žižek, »identitetnimi igricami višjega srednjega razreda«, je spregledala globoko nezadovoljstvo med delavskimi sloji, ki so bili žrtve neoliberalne ureditve.

Po njegovem mnenju so prav demokrati s svojim ravnanjem naredili najboljše delo za Donalda Trumpa. Trump je imel prav, ko je opozarjal na izkoriščanje, kjer so »ameriški oligarhi izkoriščali kitajske in ameriške delavce hkrati«. Njegova zabloda pa je bila iluzija o možnosti vrnitve v industrijski kapitalizem 50. let, saj je ta model po Žižkovem prepričanju dokončno presežen.

Nova svetovna ureditev

Bolj kot sam Trump pa slovenskega filozofa skrbi obris nove svetovne ureditve. Ta po njegovem mnenju srhljivo spominja na geopolitično ureditev iz znamenitega distopičnega romana Georgea Orwella, 1984.

Orwell opisuje svet prihodnosti, razdeljen na tri totalitarne superdržave (Oceanijo, Evrazijo in Vzhodno Azijo), ki so nenehno v vojni med seboj, pri čemer se zavezništva ves čas spreminjajo. Znotraj teh držav vlada popoln nadzor nad prebivalstvom prek tehnologije, propagande, cenzure in celo manipulacije jezika ter zgodovine. Vojna pa ni namenjena zmagi, temveč ohranjanju družbene strukture in notranje kontrole.

Orwell v romanu opisuje vojno treh velesil, v katerih vlada popoln nadzor nad prebivalstvom prek tehnologije, propagande, cenzure in celo manipulacije jezika ter zgodovine. Vojna pa ni namenjena zmagi, temveč ohranjanju družbene strukture in notranje kontrole. FOTO: AP

Prav ta razdelitev sveta na tri velike bloke z lastnimi vplivnimi sferami je tisto, kar Žižek prepoznava v današnji geopolitični realnosti – ZDA z zavezniki, Rusija in Kitajska tvorijo podobno strukturo. »To je groza današnjega časa,« poudarja. Voditelji, kot sta Trump in Putin, ne glede na medsebojna nesoglasja, po njegovem razumejo ta novi »dogovor« in govorijo isti jezik vzajemnega priznavanja interesnih con, podobno kot so se menjavala zavezništva med silami v Orwellovem romanu. Ne gre nujno za ideološki spopad, temveč za pragmatično delitev moči.

V tej novi ureditvi je Evropa po Žižkovem mnenju ujeta med velesile, notranje razdeljena in brez jasne politične vizije. Kljub pesimizmu pa meni, da je Evropa »obsojena postati velesila« in mora začeti delovati kot taka. To po njegovem vključuje tudi nujnost lastne vojaške moči – zato podpira evropsko militarizacijo in oboroževanje, saj zavrača levo dihotomijo med »orožjem in maslom«.

Prepričan je, da lahko inteligentno vodena militarizacija celo spodbudi gospodarsko rast, kot je to zgodovinsko uspelo ZDA pod Franklinom D. Rooseveltom. Evropa bo morda morala skleniti celo začasne taktične dogovore s Kitajsko, da ohrani svoj položaj. Združeno kraljestvo po brexitu po njegovem tvega, da postane zgolj »de facto kolonija Združenih držav«, saj alternativa združeni Evropi ni večja suverenost, temveč odvisnost od ZDA.

Radikalni premislek za levico

Za levico Žižek predlaga boleč, a nujen radikalen premislek. Opustiti mora stare socialdemokratske sanje o vrnitvi k državi blaginje, saj te po njegovem niso več uresničljive (kot primer navaja britanske laburiste pod Starmerjem, ki jih vidi kot le še eno desnosredinsko stranko). Prav tako mora preseči samozadovoljstvo ob množičnih protestih. »Ne zanima me milijon ljudi na trgu,« pravi Žižek, »zanima me 'jutro potem' – kako bodo navadni ljudje čutili razliko tri mesece kasneje«.

Za levico Žižek predlaga boleč, a nujen radikalen premislek. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Nova levica mora postati »v dobrem smislu pragmatična«. Opustiti mora postmodernistično ironijo, ki jo je po njegovem mnenju prevzela nova desnica. Namesto tega bi morala postati nekakšna »neokonservativna levica«, ki se zavzema za vrednote, kot sta »moralna večina« in »splošna spodobnost«, hkrati pa ohranja močan državni nadzor nad trgom, po vzoru uspešnih, čeprav avtoritarnih azijskih modelov, kot sta Kitajska ali Singapur. Citirajoč Lenina, poziva levico, naj se »spusti nazaj na točko nič in začne vzpenjati na goro v popolnoma drugačni smeri«.

Najbolj kontroverzna Žižkova teza je, da bi odgovor na trenutno neučinkovitost levice lahko bil celo »levičarski Trump«. S tem, pojasnjuje, ne misli na diktatorja v klasičnem smislu, temveč na močno, odločno, karizmatično, četudi nekoliko avtoritarno figuro, ki bi znala hitro in učinkovito izvesti korenite spremembe, podobno kot je to uspelo Franklinu D. Rooseveltu.

Živimo namreč, tako zaključi Žižek, v »novi orwellovski ureditvi«, ki jo zaznamuje predvsem »nova doba nesramnosti«. Velesile brez zadržkov počnejo, kar želijo, ker lahko, in pri tem ne čutijo več niti potrebe po hinavskem opravičevanju svojih dejanj. To je delno posledica samozadovoljstva Zahoda, ki je mir in varnost pod ameriškim dežnikom jemal za samoumevna.

Najbolj kontroverzna Žižkova teza je, da bi odgovor na trenutno neučinkovitost levice lahko bil celo »levičarski Trump«. FOTO: Brendan Smialowski/AFP

Kljub tragičnosti situacije pa prav ta kaos in občutek praznine, ki ju čutijo ljudje, po Žižkovem mnenju odpirata možnost za nekaj novega. Upanje vidi v tem, da bo splošno nezadovoljstvo rodilo alternativo Trumpovi različici post-neoliberalizma, vendar le, če bo levica sposobna korenite samokritike in radikalnega zasuka k pragmatizmu in novim idejam.